Ljudje se med seboj močno razlikujemo tudi po izražanju svojih čustev. So takšni, ki kljub veliki intenzivnosti čustev, ki se v njih dogaja, tega ne kažejo navzven. Ne glede na to, ali so neizmerno veseli, žalostni ali jezni – za zunanjega opazovalca so vedno videti nevtralni oz. imajo na sebi vsem znani ’poker face’. Izražanje čustev je stvar, ki se je naučimo v otroštvu v odnosu s starši. Ti nam lahko privzgojijo odprto izražanje čustev tako, da so sočutni in odzivni na naše čustvene potrebe. Če tega starši zaradi določenih razlogov ne zmorejo, lahko prinesemo v odraslo življenje številna prepričanja in vedenja, ki precej otežijo odnose z drugimi, pa tudi občutek za lastne potrebe. In katera so ta prepričanja?

- "Če izražaš jezo, nezadovoljstvo in nestrinjanje, se ne vedeš neprimerno, si nehvaležen, se sramotiš."

- "Če izraziš svojo frustracijo, pomeni, da se nimaš pod kontrolo."

- "Ne smeš prositi za pomoč, saj s tem samo nadleguješ druge."

- "Če nihče ne ve, kaj si misliš in čutiš, si neranljiv in nihče ti nič ne more."

Strnjeno – otrok se že v najrosnejših letih nauči, da so čustva prepovedana, napačna in sramotna, zato jih ni varno čutiti in izražati. Ponotranji prepričanje, da je bolje, če jih skuša zatreti, jih odriniti in se jim izogniti. Kaj se otrok tako nauči? Da nič, kar čuti, ni prav. Ne sme čutiti veselja, žalosti, jeze, radosti, vznemirjenja … ničesar. Takšna prepričanja in načine vedenja prenese v odraslost, ko se začnejo posledice takšnega ignoriranja čustev intenzivno izražati v obliki apatije, paničnih napadov, tesnobe, depresije, izpadov besa ali težjih čustvenih in osebnostnih motenj.

Ne glede na to, v kakšni družini odrastemo in kakšno čustveno zapuščino prinesemo v odraslost, je potrebno zavedanje, da:

Občutki ne pomenijo, da smo zlomljeni, da se nimamo pod nadzorom ali da smo nori. Občutki pomenijo, da smo ljudje.

Starši morda skozi neprimerno vzgojo in svoje čustvene težave privzgojijo prepričanje, da je biti človek z občutki nekaj sramotnega in napačnega. A to pomeni le, da so občutki in vse, kar je z njimi povezano, njihova težava. Ker se niso zmogli in znali spoprijemati s svojimi občutki, so skušali nadzorovati občutke svojih otrok. Na ta način pa jih prikrajšajo za doživljanje življenja v vsej polnosti.

Čutiti moramo vse občutke in ne le nekaterih.

Precej pogosto je, da žalostni ljudje običajno potlačijo jezo, jezni ljudje pa potlačijo žalost. Gre sicer za posplošitev, ki pa v večini primerov zelo drži. Težava je v tem, da je potlačen občutek veliko močnejši in bolj uničujoč, kot bi bil, če ga ne bi skušali nadzorovati ali se mu izogniti. Kaj se v resnici dogaja v takšnih primerih? Če nekaj čutimo zelo intenzivno, se prebudi spomin, da tega v otroštvu nismo smeli čutiti, zato se stopnja tesnobe dvigne. ’Nedovoljen’ občutek želimo potlačiti, v ospredje pa pride občutek, za katerega verjamemo, da je bolj sprejemljiv. Ravno ta ’bolj sprejemljiv’ občutek prevzame še večjo obliko, kar lahko privede do paničnih napadov, namesto da bi izrazili svoje frustracije. Ali pa smo depresivni, namesto da bi znali postavljati zdrave meje ljudem, ki nas izkoriščajo, so nespoštljivi. Lahko celo eksplodiramo v besu, ker si ne dovolimo priznati, da se počutimo prizadete, osamljene, brez potrebne podpore.

Občutki so zato, da nas vodijo skozi življenje. Pokažejo nam, česa si želimo in česa ne, da bi lahko jasneje zasledovali tisto prvo in se lažje oddaljili od nehotenih stvari. Ko nekdo zatira, zanika ali sramoti naše občutke, nas s tem spodbudi, da prekinemo sistem čustvenega vodenja, ki je v vsakem od nas. Ta nam pomaga, da si ustvarimo življenje, v katerem lahko rastemo, se razvijamo. V nasprotnem primeru pa neizogibno vodi do neavtentičnega in neizpolnjenega življenja.