Ljudje vse prevečkrat iščemo in čakamo na pravi trenutek, tisti ’nekoč’, ko bomo končno srečni in izpolnjeni. Svoja pričakovanja pogosto polagamo na večje in manjše življenjske mejnike, ki nam bodo dali zlat pečat in življenje dokončno osmislili. Pomembno je, da sledimo svojim ciljem, sanjam, željam, da se jih trudimo uresničevati, a se obenem tudi zavedati, da ni pot do tja nič manj pomembna. Mesto Gogi je odličen prikaz popolne miselne in čustvene osredotočenosti ter intenzivnih pričakovanj na Dogodek, ki se na koncu ne zgodi. V bistvu je največji dogodek to, da se ne zgodi nič. Zgodba je med drugim odličen prikaz naših iluzornih pričakovanj in miselnih konstruktov, da bo nekega dne bolje in vse drugače. Pa bo res? 

»V naši naravi je, da stremimo k ciljem in stvarem, ki se jih veselimo. To nam daje upanje. A bolj kot razmišljamo o tem, večje fantazije ustvarjamo in s tem tudi iluzijo popolnosti, ki pa se lahko precej hitro razblini.«

Raziskave kažejo, da je sreča, ki izhaja iz doseganja ciljev, zelo kratkotrajna, saj se ljudje hitro prilagajamo novim situacijam in spremembam. V trenutku, ko dolgo pričakovan cilj dosežemo, postane to del naše realnosti, zato se kmalu začnemo ozirati proti novemu. Ta fenomen imenujemo hedonistična prilagoditev in pojasnjuje, zakaj nikoli nismo zadovoljni in zakaj si vedno želimo več. Občutki, ki si jih tako predstavljamo ob uresničevanju velikih želja, bodisi gre za pomembno funkcijo, akademski naziv, rojstvo otroka, popolnega partnerja, poroko, gradnjo hiše, upokojitev ali kaj tretjega, v resnici nimajo takšnega vpliva in moči, kot si sprva predstavljamo. Miselne fiksacije, v smislu: »Srečen bom, ko se bo zgodilo (vstavi sam)«, so pogosto le utopične predstave, ki vodijo v spoznanje, da to še vedno ni to, kar smo upali in pričakovali. Po začetnih odmerkih zadovoljstva kmalu sledi razočaranje, praznina in iskanje novega cilja, ki nas bo osrečil. 

»Kaže se, da je iskanje smisla tisto, kar nad vodi do izpolnitve; da je torej bolj kot cilj pomembna pot sama. Gre za iskanje življenjskega ravnovesja, pomirjenost s seboj in iskanje pomena v majhnih stvareh.«

V resnici je najbolj pomemben in oprijemljiv samo ta trenutek. Vsak nov dan nam postreže z novimi priložnostmi, na nas pa je, ali si jih bomo upali izkoristi, ali bomo enostavno čakali na tisti oddaljen cilj, ki naj bi nam prinesel odrešitev, kakršno koli že. Prelaganje sreče in izpolnitve na ’takrat’, ne pomeni nič drugega kot pasivno vdajanje življenju in izgubljanje dragocenega časa, možnosti in izbir ki jih imamo tukaj in zdaj. Pomemben je proces, pot, raziskovanje, lekcije in vsa spoznanja, ki jih dobimo na poti do naših pomembnih življenjskih ciljev, želja in mejnikov – kakor koli to že poimenujemo. Seveda je pomembno, da jih imamo, a morda še bolj to, da znamo uživati in izkoristiti vsak trenutek na poti do tja. 

Anja Kovačič, spec. zakonske in družinske terapije