''Preprečevanje samomorov je naloga celotne družbe, ki se je moramo zavedati skozi vse leto. Pomembno je, da poiščemo ustrezno strokovno pomoč, če pri sebi ali pri kom od svojih bližnjih opazimo znake stiske ali imamo občutek, da iz situacije ne najdemo izhoda. V času stiske ne bodimo sami, obrnimo se na svojce ali prijatelje, svoje težave nekomu zaupajmo,'' je poudarila doc. dr. Saška Roškar z Inštituta za varovanje zdravja. Če torej vi ali pa kdo od vaših bližnjih potrebuje strokovno pomoč, se lahko obrnete na osebnega zdravnika, psihologa ali psihiatra, če pa nekdo nenadoma pade v hudo akutno stisko in takoj potrebuje pomoč, pa se lahko obrnete tudi na dežurno zdravniško službo.

Samomorilnost in depresija pogosto hodita z roko v roki

Čeprav se razlogi za samomorilske misli oziroma za samomorilsko dejanje razlikujejo ne le med posamezniki, temveč tudi med posameznimi državami sveta, pa v samomorilnost pogosto vodi nezdravljena depresija. Posameznik se preprosto ne more več soočati z vsemi negativnimi mislimi in občutki, ki jih nenehno doživlja, in ker ne vidi več izhoda oziroma ne vidi več smisla svojega življenja, preprosto pomisli na samomor. Do depresivnih in samomorilskih občutij pogosto vodijo naslednji dejavniki oziroma dogodki:

- huda bolezen, na primer rakavo obolenje, aids ali invalidnost oziroma kakšno drugo slabo zdravstveno stanje, ki sledi na primer možganski ali srčni kapi, prometni nesreči;

- izguba bližnjega (otroka, partnerja ali katerega drugega družinskega člana, morda prijatelja, ki nam je bil zelo blizu);

- osebnostne težave;

- pomanjkanje samozavesti in zaupanja vase in v bližnje;

- pri starejših ljudeh tudi korenite spremembe načina življenja oziroma življenjskih okoliščin (na primer vsi otroci se odselijo in dom ostane prazen, selitev iz svojega doma v dom za ostarele in podobno);

- lahko pa je za depresijo krivo tudi to, da je bilo kdaj v preteklosti ali pa je še več družinskih članov hudo depresivnih.

Depresijo lahko prepoznamo po nekaj tipičnih simptomih

1. Negativni občutki in pogledi na življenje

Tisti, ki trpi za depresijo, je pogosto črnogled, pesimističen, žalosten in obupan. Njegovo življenje se mu zdi brez pravega smisla. Počuti se ničvrednega in neuporabnega. Pogosto je slabe volje in velikokrat vzkipi – tudi brez kakšnega tehtnega razloga.

2. Brezbrižnost in pomanjkanje interesa

Lahko pa je k depresiji nagnjena oseba, povem brez volje in ne kaže zanimanja za nič. Je otopela in brezbrižna. Še tiste aktivnosti, ki jih je tisti, ki se na tiho spopada z depresijo, prej oboževal, se mu zdaj zdijo nepomembne in v njih ne najde več veselja. Tako se na primer noče več družiti s prijatelji, ne ukvarja se več s športom, ne bere več knjig, ne hodi v kino, še pred časom pa se tem užitkom ne bi odpovedal za nič na svetu. Eden od možnih znakov depresije pa je tudi pomanjkanje interesa za spolnost in lahko celo impotenca.

3. Utrujenost in težave s spanjem

Ljudje z depresijo so pogosto fizično in psihično utrujeni. Tako se lahko zgodi, da spijo veliko več, kot so spali prej, ko še niso imeli težav. Na ta način namreč pobegnejo pred negativnimi mislimi in občutki. Ali pa, ravno obratno, kljub utrujenosti in izčrpanosti ne morejo spati in prebedijo celo vse noči. Ali pa sicer zaspijo za nekaj ur, a spijo slabo in se zelo zgodaj zbudijo – nekje med drugo in četrto uro zjutraj.

4. Sprememba teže

Za depresivne ljudi je značilno tudi, da spremenijo odnos do hrane in prehranjevanja. Nekateri povsem izgubijo apetit in iz tedna v teden bolj hirajo, spet drugi pa, ravno nasprotno od tega, v hrani iščejo uteho za vse negotovosti in negativnosti, ki se nabirajo v njih. Tako jedo veliko več in veliko večkrat kot prej, kar se sčasoma pokaže v na novo pridobljenih kilogramih. Seveda pa sprememba teže še ni znak depresije, kajti pojavljati se mora s še kakšnim drugim za depresijo značilnim simptomom, sicer lahko gre za povsem druge težave ali pa celo posameznik nima nobenih težav, le je drugače kot nekoč.

5. Izguba nadzora nad čustvi

Tudi nezmožnost, da bi nadzorovali solze, izbruhe besa, napade brezbrižnosti, je lahko znak depresije. Poleg tega depresivne osebe pogosto ne le, da ne morejo nadzorovati vseh negativnih čustev, ki jih prevevajo, temveč se ta čustva z neverjetno hitrostjo tudi menjajo med sabo. Tako lahko na primer v enem trenutku čutijo brezbrižnost in so nekako otopeli, že v naslednjem pa jih zajame nepopisna žalost, trenutek pozneje pa že jeza.