'Ko te navznoter kar trga'

Neža je vse, kar se ji je zgodilo, zapisovala v svoje dnevnike, po katerih je sedaj režiser Nejc Levstik posnel 30-minutni igrano-dokumentarni film Hočem živeti. "Zgodba se začne, ko mi je umrla mami," prične. "Stara sem bila 15 let, ravno sem začela obiskovati prvi letnik gimnazije. To je bil takrat velik šok, še večji, ker ne poznam očeta. Pa tudi brat in sestra sta bila takrat že bolj po svoje, tako da sem v tistem stanovanju praktično ostala sama." Presedlati z osnovne na srednjo šolo je za mladega človeka velik izziv že, kadar nima nobenih drugih težav – kaj šele, kadar se počuti tako pretresen. "V šoli je bilo nato precej težko, ker se je zgodilo ravno na začetku," pripoveduje Neža. "Potem te pa vsi malo čudno gledajo in ne vedo, kaj bi." V novo okolje se nato nikoli ni mogla povsem vklopiti.

"In vsa ta stiska se je potem začela v meni nabirati, dokler ni pripeljala do tega, da sem stala na balkonski ograji v sedmem nadstropju. Na srečo je ravno takrat zazvonil telefon in me spravil k sebi do te mere, da sem se zavedla, da tega ne želim narediti." Je bilo pa v njej še vedno toliko napetosti, ki je ni znala izraziti, da je pričela s samopoškodbenim vedenjem. "Ko smo snemali film, me je recimo Nina (Rakovec, igralka, ki jo je upodobila op. a.) vprašala, če sem veliko jokala. Jaz pa pravzaprav takrat več let sploh nisem jokala. Samo s samopoškodovanjem sem lahko izrazila čustva. Takrat ko se jih je nabralo preveč. Ko te navznoter kar trga in moraš to nekako spraviti ven." Ko je stiska vse večja, se nekega dne zgodi, da se poreže preveč; z urgence pa jo z rešilcem na koncu odpeljejo v psihiatrično bolnišnico.

"Brat in sestra sta želela, da bi mi bilo čim prej boljše, ampak ne moreš nekoga kar prisiliti," mi pojasnjuje Neža. "Nekomu, ki se reže, ne moreš samo reči, naj neha, ker so zanj v tistem trenutku to nemogoči pogoji. A za začetek je že veliko, da si nekomu v oporo," svetuje, kako pomagati mladostniku v stiski. "Že to, da ima taka oseba nekoga, ki mu lahko zaupa, ki je ne obsoja, ki je ne ignorira … V tistem trenutku to pomeni ogromno. Potem pa je takšnega mladostnika mogoče počasi usmerjati, da poišče še kakšno bolj strokovno pomoč. Ker z mojega vidika bi rekla, da je največji problem, da takrat nočeš nikogar prositi za pomoč. Sporočilo filma pa je, da lahko in da ni s tem nič narobe. Če naredi človek samo korak v to smer, ima potem veliko boljše možnosti za izboljšanje."

"Ne znam povedati, kaj mi je na koncu pomagalo," razmišlja naprej. "Mislim, da vse skupaj. V psihiatrični bolnišnici sem se recimo naučila, kako biti sama s sabo. Še pomembneje je, da sem se naučila izražati." Ko je enkrat znala vso čustveno napetost, ki se je v njej nabirala, izraziti z besedami, ni čutila potrebe po rezanju. Glede na to, da je samopoškodovanje postalo prava odvisnost, pa so jo v bolnišnici naučili tudi, da se mora, ko želi narediti nekaj, kar je zanjo škodljivo, skušati zamotiti. "Kadar sem imela krizo, sem šla tako pod mrzel tuš," se zasmeji. "Neprijetno, ampak pozornost pa odvrne." Kasneje se je zamotila s plesom, danes ji vse misli zaposli študij. "Najti moraš nek fokus," pravi. "Pri meni je bil problem, da sem kar zapadla v tok negativnih misli. V bolnišnici so me potem naučili, kako se prepričati, da začneš misliti na kaj drugega."

'Da ne bi že na prvo žogo rekli: ta je pa zmešana'

Psihiatrična bolnišnica ji je pomagala, toda glede na to, da je takšno zdravljenje v družbi še vedno povsem po nepotrebnem stigmatizirano, ji, ko se je vrnila v šolske klopi, spet ni bilo lahko. "Če je bilo čudno že v prvem letniku, je bilo še bolj čudno, ko sem se vrnila iz bolnišnice," se spominja. Zaradi tega se ni več rezala, je pa kasneje zapadla v motnje hranjenja. "Ampak pri hrani je bilo drugače kot pri samopoškodovanju. Nisem imela občutka, da delam nekaj narobe." Misli, da je šlo za poskus vzpostavitve nadzora nad svojim življenjem. Na koncu je končala na prisilnem hranjenju, a se počasi izkopala tudi iz te težave. Pri tem ji je močno pomagalo, ko jo je socialna delavka peljala na PUM (Projektno učenje za mlajše odrasle). Gre za program, ki ga prek sredstev iz Evropskega socialnega sklada financira Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Mladim nudi psihično oporo, jih spodbuja, da končajo šolanje, ponudi pa jim tudi možnost, da se naučijo drugih znanj in veščin, ki jih zanimajo.

"Sprejmejo te," pripoveduje, kaj ji je na koncu poleg psihiatrične bolnišnice prav tako močno pomagalo. "Čeprav se ti od daleč zdi, da gre za zbirko ljudi s tako različnimi zgodbami, da ne bodo mogli nikoli najti skupnega jezika, nastane velika povezanost. Pa tudi vsak lahko pokaže, v čem je dober in tudi zaradi tega se potem človek počuti boljše." Neža bi s svojo izpovedjo rada dosegla predvsem to, da družba posameznikov ne bi prehitro obsojala. "Da ne bi kar na prvo žogo rekli: ta je pa zmešana," odkimava. Ljudje premalo vedo pa prehitro zaključujejo, je prepričana. Posledična stigmatizacija pa že tako občutljive mladostnike prisili, da se, ko jih preseneti duševna stiska, samo še bolj zaprejo vase, namesto da bi poiskali pomoč. Kajti pomoč vedno obstaja in če je ne ponudi prvi, h kateremu se obrnemo, jo lahko ponudi drugi. "Samo ne obupati," polaga tako na srce.

Kako pomagati mladostniku, ki je v stiski, in zakaj je psihiatrična pomoč pri nas povsem po nepotrebnem stigmatizirana, smo se pogovarjali s specialistko psihiatrije asist. Arijano Turčin, dr. med., s Psihiatrične klinike Ljubljana. Kako lahko pomagamo mladostnikom, ki se znajdejo v takšni stiski? Mladostniško obdobje je samo po sebi tisto obdobje v življenju človeka, ki tudi zaradi hitrih bioloških sprememb prinaša precejšnje psihične izzive in je zadnja postaja pred odraslo dobo. Stiske mladostnikov so lahko številne tudi brez dodatnih stresnih dogodkov. Izguba mladostniku pomembnih oseb (svojcev, prijateljev, tudi vzornikov) pa predstavlja hud stresni dogodek in lahko povzroči psihotravmo, ki pomembno vpliva na uspešnost razreševanja notranjih konfliktov, s katerimi mora opraviti vsak posameznik, da lahko dozori v odraslo osebo. Mladostnikom v takšnih stiskah lahko uspešno pomagajo strokovnjaki, in sicer učitelji, pedagogi in psihologi v šolah, kakor tudi pedopsihiatri in psihologi v ambulantah in bolnišnicah. Težava je v tem, da mladostniki pogosto navzven strokovno pomoč odklanjajo, čeprav v sebi po njej dobesedno kričijo. Zato jim v prvi vrsti lahko pomagajo prav njihovi bližnji, ki bodo mladostnika lahko toliko bolj razumeli, ker so v situaciji, kjer gre za izgubo bližnje osebe, verjetno tudi sami čustveno prizadeti. Če je podpora bližnjih pomanjkljiva ali neustrezna, pa preostaja pomoč, ki jo nudijo strokovne službe. V ta namen obstajajo različne oblike nudenja pomoči – ob že zgoraj naštetih so najbolj razširjeni še telefoni za pomoč otrokom in mladostnikom v stiski. Ti omogočajo anonimen dostop do usposobljenih kadrov, kar je nekaterim zelo pomembno in zaradi katere se bodo lažje odločili za takšno obliko pomoči. Telefonske številke so naslednje:  - 01 520 99 00 Klic v duševni stiski - 116 123 Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik (24 ur na dan) - 116 111 TOM, Telefon otrok in mladostnikov - tudi 112 Reševalna služba. Nadaljevanje intervjuja si preberite tukaj.