1. Kaj je najpogostejša napačna predstava o ljubezni?

Popolnoma smo zamešali pojma ljubezen in zaljubljenost. Ljudje ta dva občutka težko razlikujejo, ker jih doživljajo na podoben način. Številni mislijo, da je razlika le v intenziteti in da je zaljubljenost tista prva intenzivna faza, ki jo doživljamo na začetku, ljubezen pa tisto, kar sledi in kjer gre za manj intenzivne občutke. V resnici pa gre za dva popolnoma različna občutka, ki sta zasnovana na popolnoma različnih psiholoških mehanizmih.

Ljubezen je čustvo, ki nastane na osnovi čustvene navezanosti ene osebe na drugo. Osnova ljubezni je vezanost mame na otroka in otroka na mater. V času odraščanja je namreč pomembno, da nekdo skrbi za otroka, saj ta brez odraslega ne bi preživel. Zato se mati naveže na otroka, oče pa posledično na mati. In v tej ljubezni ni prav nič spektakularnega. To je običajna stvar, do katere ima vsakdo pravico. Gre za trajni občutek, kjer se ljudje, ki so se čustveno navezali, ne menjajo ali se redko menjajo.

Za razliko od ljubezni pa je zaljubljenost minljiv občutek, ki ni zasnovan na poznavanju resničnosti. Tako se ne zaljubijo vsi, ampak le tisti, ki verjamejo, da jim bo idealna ljubezen prinesla veliko srečo. A za to potrebujejo tudi idealnega partnerja. Zato se tisti, ki se zaljubljajo, ne zaljubijo naključno, ampak v osebo, ki ima katero izmed lastnosti svoje nezavedne predstave o 'pravem' partnerju. In ko se pojavi nekdo, ki ima katero izmed teh lastnosti, mu pripišejo še druge lastnosti, ki jih ima njihova predstava o idealnem partnerju. In takrat se zaljubijo. Idealizacija drugega je torej ključ zaljubljenosti. A ko se bolje spoznamo in ni več distance, ki je potrebna za idealizacijo osebe, ko zaljubljeni drugo osebo spozna takšno, kot je v resnici, takrat se zaljubljenost preneha.

Pravzaprav je zaljubljenost negacija ljubezni. Ljudje namreč drugo osebo uporabljajo le kot objekt, s katerim doživljajo obljubljeni užitek in jih v resnici ne ljubijo. Tako kot lahko ena oseba drugo uporablja kot seksualni objekt, da bi doživela seksualni užitek, tako lahko nekdo drugega uporablja kot objekt zaljubljanja, da bi doživel užitek zaljubljenosti. A ko ta občutek ni več tako intenziven, ko se ta oseba ‘ohladi’, takrat nemilostno zavrže drugega in užitek začne iskati drugje. To pa zagotovo ne stori nekdo, ki v resnici ljubi.

2. Torej je celo bolj zaželeno, da se ljubezenski odnos začne brez zaljubljenosti?

Da, saj ne samo da zaljubljenost ni začetek ljubezni, ampak prej vodi v razočaranje kot v odnos. Zato lahko prej rečemo, da je zaljubljenost prva faza razočaranja in ne prva faza ljubezni. Emocionalno zreli ljudje izgubijo sposobnost zaljubljanja, preprosto zato, ker so imeli dovolj življenjskih izkušenj, ki jim ne dovoljujejo več, da bi se zaljubljali.

Le malo ljudi ve, da v primitivnih družbah – plemenih, zaljubljenost ne obstaja. Ne samo tam, tudi v Aziji in Afriki je ne poznajo. Tam ljudje funkcionirajo drugače in mit o strastni ljubezni ne obstaja. Na zahodu pa ljudje verjamejo mitu o ljubezni, ki osrečuje, kar ima za posledico tudi dejstvo, da je na zahodu vse manj otrok in da se ti predvsem rojevajo na vzhodu in jugu. To pa precej pove o biološkem uspehu zahodne civilizacije.

3. Kako torej vemo, da gre v našem odnosu za pravo ljubezen?

Že samo vprašanje je na neki način napačno, saj predpostavlja, da obstaja le ena, prava ljubezen, ki nas bo osrečila. Vsaka ljubezen je prava. Ko se dva ljubita, ko sta sprejela drug drugega, ko si pripadata, je to to. Sicer pa ljubezen ni cilj življenja, ampak je sredstvo, ki nam pomaga, da živimo in uresničujemo druge cilje.

4. Kdaj vemo, da je partner popolnoma napačen za nas?

Ko ugotovimo, da se nikakor ne more vključiti v način življenja, ki ga želimo živeti. A da to lahko ocenimo, moramo seveda najprej vedeti, kaj sami želimo doseči v svojem življenju in v partnerskem odnosu. Ko vemo to, je veliko lažje uvideti, kdo bi se lahko vključil v naš življenjski koncept oziroma kdo se vanj nikakor ne more vklopiti. Poleg tega se moramo zavedati, da se ljudje ne spreminjajo tako, kot si želimo, da bi se. Zato jih je treba ocenjevati, kot da se ne bodo nikoli spremenili. Če so nam všeč takšni, kot so sedaj, če se vklapljajo v naš sistem in če so se pripravljeni čustveno vezati na nas, potem je to to.

5. Kot pravite v svoji knjigi, je pogosta napaka tudi ta, da ljudje prepire in jezo vidijo kot zavračanje ljubezni. Kako jih vidite vi?

Možno je, da ljubimo eno osebo, a nam ni všeč njeno vedenje ali se ne strinjamo z njeno željo. In pomembno je, da razlikujemo med seboj in svojim vedenjem. Tisti, ki tega ne razlikujejo, vsako zamero doživljajo kot napad nase, namesto da bi razumeli, da gre v resnici za poziv ljubljene osebe, naj spremeni svoj način vedenja. Takrat se počutijo napadene in napad vrnejo. Napačno mislijo namreč, da je brezpogojna ljubezen tista, kjer partner odobrava vsako naše dejanje. Želijo si odnosa brez konfliktov in partnerja, ki si želi natanko to, kar si želijo sami. A to je seveda nemogoče. Tako je povsem normalno, da je konflikt del odnosa. Tudi otroke ljubimo, a ko nečesa ne odobravamo, jim to damo vedeti.

6. Kaj pomeni odvisniški odnos, zakaj do tega pride?

V resnici smo ljudje odvisni le od stvari, brez katerih ne bi mogli živeti. In normalno je, da odrasla oseba lahko živi brez ljubezni, ta namreč ni nujna za njegovo preživetje. A številni odrasli, ki niso uspeli emotivno odrasti do konca, imajo občutek, da brez nje ne bi mogli živeti. Ko gre za ljubezen, v njih prevlada otrok in ljubijo na tisti otroški način. Odvisnost je vedno, ko odrasla in zdrava oseba reče: Ne morem si predstavljati življenja brez tebe, umrl bi brez tebe. A ko partner v resnici odide, oseba ni samo žalostna zaradi izgube ljubljene osebe, ampak življenje zanjo nima več smisla. Tako nekateri v tem primeru celo storijo samomor.

7. Vsak zaključek razmerja je boleč. A zakaj nekateri ljudje preprosto ne morejo naprej?

Žalost je druga stran ljubezni. Ko ljubimo, se emocionalno navežemo in doživljamo pozitivne občutke, ko ljubljena oseba odide, umre, smo žalostni in začne se čustveno razvezovanje. To je počasen proces, kjer je potrebno šest tednov le da premagamo prvo intenzivno fazo žalosti. Težava se pojavi, če ljudje verjamejo, da je ljubezen smisel življenja, da ne morejo brez ljubljene osebe, takrat so še dodatno žalostni, polni nesmisla in na meji med življenjem in smrtjo.

8. Zakaj nekateri prehajajo iz razmerja v razmerje, a v nobenem od njih ne najdejo sreče?

V tem primeru poskušajo ustvariti nekaj, kar je nemogoče. In namesto da bi spoznali, da je to nemogoče – ker tega ne želijo spoznati ali jim nekaj pač preprečuje to spoznanje – stalno mislijo, da niso uspeli, ker niso našli prave osebe, ki bi ustrezala njihovemu konceptu ljubezni. In zato iščejo naprej. Namesto tega pa je pomembno, da se ustavijo, razmislijo, kaj iščejo, da preberejo kakšno knjigo o psihologiji ljubezni, da postanejo emocionalno pismeni in da uvidijo, kje delajo napake. Če se stvari ponavljajo, potem se je dobro odločiti za kakšno svetovanje, kjer jim strokovnjak lahko pomaga odkriti prave težave. Danes je v Sloveniji veliko kakovostnih terapevtov in ljudi, ki lahko pomagajo na tem področju.

9. Kako lahko napačne predstave vplivajo na naše življenje?

Ker ne razlikujemo našega življenja in predstav o njem, lahko rečemo, da ljudje pravzaprav živimo svojo predstavo o življenju. Tako ne razlikujemo na primer ljubezni od naše predstave o ljubezni. In zato poskušamo živeti svojo predstavo, misleč, da se tako ustvarja ljubezenske odnose. Če so te predstave napačne, je lahko življenje polno nepotrebnih problemov in neprijetnih občutkov. Če pa so prave, je veliko lažje in lepše. Seveda se tudi v zadnjem primeru pojavljajo problemi, a samo tisti, ki so del življenja in ne tisti, ki bi se jim lahko izognili.

10. Kaj je ključ do uspešnega razmerja?

Ključ do uspešnega razmerja je, da ljudje vedo, kaj hočejo. Srce ni dovolj, potrebni so tudi možgani. Kadar veste, za kaj potrebujete partnerja, veliko lažje najdete to, kar iščete, ne pa da čakate, da se stvari enostavno zgodijo same od sebe in da izbere srce. Dobro namreč vemo, da skupaj ostajajo ljudje, ki se želijo drug na drugega emocionalno navezati in ki delijo skupen pogled na pomembna življenjska vprašanja.

Sodeluj v Vizita.si nagradni igri in si prisluži knjigo psihoterapevta dr. Zorana Milivojevića Formule ljubezni!

Več podrobnosti o najpogostejših napačnih predstavah si lahko preberete v knjigi Formule ljubezni. In za valentinovo smo se na spletni strani Vizita.si odločili, da dva naša bralca nagradimo in jima podarimo knjigo psihoterapevta dr. Zorana Milivojeviča.

Kako do nje?

Vse, kar morate storiti, je, da delite ta intervju s prijatelji na svojem Facebook profilu (gumb "deli z ostalimi") ter nas o tem obvestite s komentarjem na zidu Facebook profila Vizita.si. Med vsemi udeleženci bomo 16. 2. 2011 izžrebali dva zmagovalca nagradne igre in ju obdarili.