Psihiatrična pomoč je pri nas povsem po nepotrebnem še vedno stigmatizirana, zaradi česar se sploh mladostniki bojijo priznati, da so v stiski in da potrebujejo pogovor s strokovnjakom. Svoje težave zato skrivajo v sebi, kar vodi v še hujše stanje notranje napetosti. Kako prepoznati, kdaj je treba priskočiti na pomoč, in kako to nato izvesti, smo se pogovarjali s specialistko psihiatrije asist. Arijano Turčin, dr. med., z ljubljanske psihiatrične klinike.

Kako lahko pomagamo mladostnikom, ki se znajdejo v stiski?

Mladostniško obdobje je samo po sebi tisto obdobje v življenju človeka, ki tudi zaradi hitrih bioloških sprememb prinaša precejšnje psihične izzive in je zadnja postaja pred odraslo dobo. Stiske mladostnikov so lahko številne tudi brez dodatnih stresnih dogodkov. Ti pa lahko povzročijo pravo psihotravmo, ki nato pomembno vpliva na uspešnost razreševanja notranjih konfliktov, s katerimi mora opraviti vsak posameznik, da lahko dozori v odraslo osebo.

Mladostnikom v takšnih stiskah lahko uspešno pomagajo strokovnjaki, in sicer učitelji, pedagogi in psihologi v šolah kakor tudi pedopsihiatri in psihologi v ambulantah in bolnišnicah. Težava je v tem, da mladostniki pogosto navzven strokovno pomoč odklanjajo, čeprav v sebi po njej dobesedno kričijo. V prvi vrsti jim lahko pomagajo njihovi bližnji, če je njihova podpora pomanjkljiva ali neustrezna, pa preostaja pomoč, ki jo nudijo strokovne službe. V ta namen obstajajo različne oblike nudenja pomoči – ob že zgoraj naštetih so najbolj razširjeni še telefoni za pomoč otrokom in mladostnikom v stiski, kjer je omogočen anonimen dostop do usposobljenih kadrov, kar je nekaterim zelo pomembno in zaradi česar se bodo lažje odločili za takšno obliko pomoči.

Kako pa sploh lahko prepoznamo, da je mladostnik v stiski?

Nekateri mladostniki precej dobro in jasno povedo, kaj jih muči, medtem ko se nekateri težje verbalno izražajo, vendar lahko sklepamo, da se z mladostnikom nekaj recimo da slabega dogaja po spremembah v njegovem vedenju. Pozorni moramo postati, če opazimo, da opušča dejavnosti, ki so ga nekoč veselile, če je večino časa otožen, žalosten, brezvoljen, če se mu spremeni apetit, če postane nespeč ali po drugi strani preveč spi, še posebej pa moramo biti pozorni, če začne s samopoškodbenim vedenjem ali če načrtuje samomor. Vse te znake moramo vzeti zelo resno. Lahko je prisotno tudi drugačno škodljivo vedenje, kot je popivanje, kajenje marihuane in uživanje drugih drog, promiskuitetno vedenje ali zatekanje v neprimerno družbo. Lahko pa so znaki tudi bolj diskretni: recimo zgolj nagibanje k poslušanju otožne glasbe in branju pesimistične literature. V vsakem primeru se je z mladostnikom potrebno pogovoriti iskreno, z razumevanjem in brez obsojanja – potrebno mu je prisluhniti.

Kako bi mladostnikom, ki so v stiski, svetovali, da si pomagajo sami?

Mladostniki si v stiski seveda lahko poskušajo pomagati sami, vendar naj ne oklevajo in naj pomoč poiščejo najprej pri družini in prijateljih, nato pa tudi pri strokovnjakih, če so težave takšne, da je potrebna strokovna pomoč. Prav je, da zaupajo soljudem, in prav je, da si dovolijo sprejeti dobronamerno pomoč.

Zakaj je to, da nekdo potrebuje zdravljenje v psihiatrični bolnišnici, po nepotrebnem stigmatizirano?

Psihiatrija je pri nas še zmeraj precej stigmatizirana, kar dodatno otežuje ustrezno obravnavo in zdravljenje pacientov. To velja tako za bolnišnično kot izvenbolnišnično zdravljenje. Psihiatrične motnje je potrebno zdraviti, tako kot je potrebno zdraviti srčni infarkt ali sladkorno bolezen, vendar se precejšen del naše populacije precej lažje sooča s telesnimi kot s psihičnimi boleznimi. Psihične težave doživljajo kot nekaj sramotnega in še zmeraj se prepogosto dogaja, da se psihiatrični bolniki znajdejo potisnjeni na rob družbe. Prevečkrat je sporočilo, da so nezaželeni. Živimo v svetu, kjer se poveličujejo vrednote, ki to pravzaprav niso, in psihiatrični pacienti pogosto ne morejo izpolniti pričakovanj okolice, zato se lahko tudi sami začnejo počutiti manjvredne ter se s tem znajdejo v začaranem krogu na poti navzdol. Če poenostavim: zdravljenje na psihiatriji se enači z manjvrednostjo. Proti temu se poskušamo psihiatri boriti na številne načine, na prvem mestu pa je zagotovo osveščanje populacije o psihiatričnih motnjah.

Kako mladostnikom v psihiatrični bolnišnici pomagate? Kaj bi recimo družba morala vedeti o delovanju psihiatričnih bolnišnic, da ljudi, ki jih zapustijo, nato ne bi spremljala takšna stigma?

Strokovna pomoč je odvisna od vrste psihične motnje, zaradi katere se pacient zdravi. Če govorimo o motnjah povezanih s stresom (zaradi katerih lahko zboli prav vsak posameznik) ali o depresivnih motnjah, potem včasih zadošča samo psihoterapija; če pa gre za težje psihične motnje, kot so psihoze ali bipolarna motnja oziroma manična depresija, pa poleg psihoterapije ne gre brez zdravljenja z zdravili. V psihiatrični bolnišnici je na voljo celostna obravnava, ki vključuje tudi skupinsko psihoterapijo in delovno terapijo. Tudi slednja je zelo pomemben del zdravljenja; obe pa sta manj dostopni, če se nekdo zdravi izven bolnišnice. Predvsem pa je cilj zdravljenja, da se pacient med takšno rehabilitacijo postavi na noge in da po odpustu iz bolnišnice kar se da dobro funkcionira, da živi svoje življenje čim bolj izpolnjeno. Na uspešnost zdravljenja vplivajo številni dejavniki, vendar je osnovna naloga sleherne obravnave, da pacientu poskuša maksimalno pomagati. Psihiatrične bolnišnice v Sloveniji so zdravstvene ustanove prav tako kot "nepsihiatrične" bolnišnice ter so zavezane k etičnemu in strokovnemu ravnanju s pacienti. Stigma je prisotna, ne bo se je enostavno otresti, vendar se trudimo po najboljših močeh, da bi jo razbili. To je proces, ki ne more biti zaključen na hitro in predvidevam, da bo potrebno še kar nekaj časa, da pridemo do cilja. Vendar pa je ob vsem navedenem pomembno dvoje: neprekinjen razvoj novih terapevtskih možnosti in osveščanje ljudi o psihičnih motnjah. Če se na tej poti ne izgubimo, bomo v borbi proti stigmatizaciji psihiatrije zagotovo uspešni.

Preberite si tudi izpoved danes 22-letne Neže, ki je po smrti matere zapadla v hudo več let trajajočo duševno stisko; svojo zgodbo pa želi sedaj deliti, da bi pokazala, da se vedno pokaže luč na koncu tunela.