Če želimo psihično nasilje razumeti in tudi prepoznati, moramo najprej videti oba pola partnerskih odnosov. Zdravi in funkcionalni odnosi vključujejo razumevanje, spoštovanje, pripadnost, zvestobo odsotnost manipulacije, jasno komunikacijo. Seveda ni popolnih partnerskih odnosov, saj se povsod pojavljajo nihanja, vzponi in padci, težave in prepreke, s katerimi se soočamo skozi življenje, zato je zaman pričakovati, da bo prišel nekdo, s katerim bo življenje pravljica. S tem zavedanjem pa tudi ne smemo pričakovati manj, kot si v resnici v odnosu zaslužimo. 

Pri čustveni zlorabi gre za sistematičen nadzor in podrejanje drugega partnerja, kar zlorabljajočemu vzbuja občutke moči in superiornosti. Žrtev, ki se v takšnem odnosu večino časa spopada z občutki nevrednosti, sčasoma pa popolnoma izgubi zaupanje vase. Njeno dojemanje sebe je popolnoma zmanipulirano s strani zlorabljajočega – ne verjame več, da je prav, kar čuti, ne verjame, da je vredna več kot to, kar ves čas doživlja. Na drugi strani pa verjame vsemu, kar ji je zlorabljajoči vcepil v glavo – da je nevredna, slaba, grda, nepomembna, neumna, zmedena.

V takšnih odnosih se vedno dogaja neke vrste paradoks – žrtev je nesrečna, a si od zlorabljajočega ne želi iti stran. Dlje časa kot traja takšna odnosna igra, težje je za žrtev zbrati moč in vse to prekiniti. Prav zato je odhod iz takšnega partnerskega odnosa zelo dolgotrajen, včasih pa se tudi nikoli ne zgodi. Običajno nasveti in ukrepi bližnjih ne pripomorejo pri odločitvi za prekinitev odnosa, žrtev pa mora sama priti to točke, ko si prizna, da potrebuje pomoč. Večinoma se v takšne zlorabljajoče odnose zapletejo osebe, ki so že v otroštvu preživljale podobno – lahko so bile žrtve čustvenega, fizičnega ali spolnega nasilja. Ker je preteklost težko kar odrezati, se tako vedno znova znajdejo v odnosih, ki prebudijo enaka ali podobna vzdušja in občutke, kot so jih nekoč že doživljale.

Pokazatelji čustvenega nasilja:

- nenehno poniževanje, sramotenje in kritiziranje,

- kaznovanje in izsiljevanje s čustveno distanco,

- ljubosumje in posesivnost,

- ignoriranje,

- nenadni čustveni izbruhi,

- ljubosumje in stalna kontrola nad tem, kaj počnete in s kom se družite,

- izolacija in prepoved stikov z družino, prijatelji in službo (krčenje kroga ljudi),

- zahteva za dovoljenje za vse, kar počnete ali si želite početi.

Pomembno je, da takšne odnos znamo prepoznati in ustrezno ukrepati. V veliko pomoč so v takšnih primerih podporne skupine in redne terapije. Z intenzivnim delom na sebi lahko uspešno predelamo tiste vzorce in nevidne niti, ki nas v življenju vodijo do zlorabljajočih odnosov.

Resnična zgodba 33-letne Simone, ki si je želela svojo izkušnjo deliti z drugimi. Njeno ime je zaradi zagotavljanja zasebnosti spremenjeno.

"Začelo se je z neizmerno srečo in ljubeznijo, za katero sem mislila, da na svetu ni večje. Razumela sva se kot da sva dvojčka, sorodni duši. To je trajalo nekaj mesecev, nato pa so se začeli pojavljati prvi znaki. Takrat jim nisem posvečala velike pozornosti, zdaj, ko gledam nazaj pa vem, da bi morala stran že takrat. Ampak najlažje je biti pameten za nazaj, kajne? Začelo se je v družbi, kjer me je začel izpostavljati na čuden, neprijeten način. Počutila sem se slabo, kot da sem njegova lutka, predmet brez čustev. In sčasoma je bilo vedno huje in huje. Najhujše so bile njegove trditve, ki so me prizadele, in ko sem mu jih omenila, je odvrnil, da tega on ni nikoli rekel. Počasi sem začela izgubljati vero vase. In pripeljal me je do točke, ko nisem več vedela, a se meni meša, ali se dela norca. Vse, kar je rekel ali storil, je sčasoma zanikal. Si predstavljate to norost? Res misliš, da nisi več pri sebi. Po treh letih sem počasi izgubila samozavest, nehala sem se urejati, nehala skrbeti zase kot včasih. Postala sem bleda senca same sebe. Prijateljico sem imela samo še eno. Moj oče in mama sta opazila, da se mi nekaj dogaja, da sem se spremenila. A jaz sem še kar vztrajala. Vedno je bilo po njegovo, vedno je bil on glavni povsod. Jaz pa njegova ’senca’ na katero se je vedno opiral. Po petih letih sem se odločila za strokovno pomoč zaradi tesnobnih napadov. Na sebi sem delala 8 mesecev in šele takrat sem počasi začela ’odpirati oči’, v kakšnem odnosu sem. S pomočjo družine, sem zmogla oditi. Ne bom pozabila vseh groženj, prošenj, prave igre norosti, ko sem se selila. Ne želim več doživeti tega, res ne. Zdaj živim doma pri starših in še naprej delam na osebnostni rasti."

Preberite še: Kako prepoznati nasilneža?