Izraz psihoterapija zajema vrsto pristopov in metod, ki obsegajo širok spekter obravnav. Te se nanašajo predvsem na vsem znane pogovore, pa tudi na ostale tehnike, kot sta denimo igra vlog in ples. Nekateri terapevti so usposobljeni za delo s pari in družinami, drugi se osredotočajo samo na posameznike. Poleg tega se razlikujejo tudi po svojih specializiranih znanjih, kot so delo z otroki in mladostniki, nekemično zasvojenostjo, spolnimi zlorabami, težavami s samopodobo in podobnimi temami. 

Glede na teoretična izhodišča razlikujemo 4 skupine psihoterapevstkih pristopov. Pri tem velja poudariti, da imajo vsi enak namen, razlikujejo pa se po metodah in tehnikah. Pri nekaterih je v ospredju delo na spremembah vedenja, pri drugih na spremembah v osebnostni strukturi, tretje se usmerjajo na sistem odnosov, ki povzroča nefunkcionalno vedenje. A ne glede na vse našteto, rezultati nakazujejo, da je bolj kot pristop pomemben varen, zaupen odnos med terapevtom in klientom ter pripravljenost na spremembe. 

Sistemska psihoterapija

Sistemska terapija ima korenine v družinski terapiji, pri njenem pristopu pa je najbolj v ospredju proces interakcije med ljudmi. Z drugimi besedami – vsak sistem (družina, skupina, par …) je sklop vzajemno povezanih enot. Sprememba na enem od članov sistema vedno pomeni tudi spremembe na ostalih članih sistema. Vsaka težava enega člana je odslikava motnje oz. neravnovesja v tem sistemu. Sistemska terapija je najbolj uporabna pri obravnavi družine, naloga terapevta pa je prepoznati vlogo, ki jo ima določen član družine pri ohranjanju družinskega sistema. Za začetnike sistemske teorije veljajo Bateson, Haley in Erickson. Namen terapije je reševanje raznovrstnih težav v partnerskih odnosih ali v družini. 

Kognitivno vedenjska terapija (KVT)

Kognitivno vedenjska terapija je pristop, ki se osredotoča na spreminjanje nefunkcionalnih misli, prepričanj, stališč in vedenj, na izboljšanje čustvene regulacije in razvoj osebnih strategij za spoprijemanje s težavami. Pristop temelji na predpostavki, da misli vplivajo na čustva in vedenje. Prvotno je bil zasnovan za zdravljenje depresije, a so ga kasneje razširili na obravnavo številnih drugih stanj, vključno s tesnobnimi motnjami. Kognitivno vedenjska terapija je ’v akcijo usmerjena terapija’ in se osredotoča na klientove težave ’tukaj in zdaj’. Terapevt pomaga posamezniku odkrivati in razumeti težave v luči odnosa med mišljenjem, čustvi in vedenjem. Njegova vloga je pomagati pri iskanju in izvajanju učinkovitih strategij za obravnavo opredeljenih ciljev in zmanjšanje simptomov. 

Analitična psihoterapija (psihodinamska, globinska, procesna)

V središču analitične psihoterapije, ki ji pravimo tudi psihodinamska, globinska ali procesna, je odkrivanje, kako nezavedno vpliva na nas. Posamezniku skozi poglobljeno odkrivanje pomaga razumeti, kako se njegova preteklost nezavedno ponavlja v sedanjih mislih, občutkih, vedenju in intimnih odnosih. V veliko pomoč je pri reševanju dolgoročnih, zakoreninjenih problemov, ki pogosto temeljijo na najzgodnejših izkušnjah. Gre torej za proces, ki poseže v temelje osebnosti, izhaja pa iz spoznanj Sigmunda Freuda, da se mnogih motivov za svoje vedenje in čustvovanje ne zavedamo v celoti, ali pa sploh ne. Analitična psihoterapija je ustrezen pristop pri razreševanju osebnostnih motenj, duševnih težav, stresnih občutjih, težavah s samopodobo, spreminjanju določenih osebnostnih značilnostih, motnjah v odnosih, primerna pa je tudi za vse tiste, ki si želijo odkrivati sebe. 

Humanistično-eksistencialna psihoterapija (HE)

Ta pristop pomaga posamezniku spodbujati samozavedanje in osebnostno rast, na način, da se osredotoča na to, kdo je v tem trenutku. Močan je torej poudarek na sprejemanju osebne odgovornosti za način življenja, kot ga posameznik živi, ter odgovornosti za posledice svojih dejanj. Samo s sprejemanjem odgovornosti za svoja dejanja, misli in občutke, imamo nadzor nad njimi, to spoznanje pa posameznika opolnomoči. V tem pristopu gre za vračanje moči in nadzora, ki ga imamo, a se tega mnogokrat ne zavedamo. Gre za osredotočanje na notranjo moč, ustvarjalnost, svobodno voljo, sprejemanje odločitev ter sprejemanje spoznanja, da nikoli ne moremo biti prepričani v to, kaj bo prinesla prihodnost. Ne moremo se vrniti nazaj in spreminjati preteklosti, ne vemo, kaj bo prinesla prihodnost – edina resničnost je ta trenutek. Ključno je torej priznati odgovornost in prevzeti nadzor nad svojim življenjem. V ta pristop sodijo različne šole, kot so gestalt terapija, transakcijska analiza, realitetna terapija, logoterapija. 

Ob vseh naštetih velja omeniti še številne druge pristope, kot so: eksistencialna psihoterapija, skupinska terapija, Jungovska analiza, transpersonalna psihoterapija, psihodrama, terapija z umetnostjo, terapija, osredotočena na navezanost, kognitivno analitična terapija, kratkotrajna terapija ...

Pri psihoterapiji ne moremo govori o najbolj ustreznem pristopu, saj smo si ljudje med seboj različni. Kar bo ustrezalo nekomu, nekomu drugemu morda ne bo, zato je težko vnaprej vedeti, kako bo terapija potekala in kakšen bo izid. V poplavi različnih ponudnikov se je koristno pozanimati o poteku terapije in procesu dela, še najbolj pa veljajo priporočila ljudi. A tudi tu ni zagotovila, da bo ’dober terapevt’ ustrezal čisto vsem. V procesu iskanja se je treba zanašati na svoje občutke, saj je odnos med terapevtom in klientom še vedno najbolj pomemben. Poleg tega pa je seveda na prvem mestu odločitev za spremembo, ki jo posameznik, par ali družina želijo v življenju. 

Trajanje terapije

Vsi vemo, da se spremembe, ki jih delamo na sebi, ne morejo zgoditi čez noč. Nekatere terapije trajajo nekaj mesecev, druge nekaj let, kar je odvisno tako od terapevtskih pristopov kot tudi problema, s katerim pride klient na terapijo. Težko je vnaprej vedeti, kako se bo odvijal proces, saj ima vsak posameznik svoj proces okrevanja, kar je odvisno tudi od tega, koliko se je pripravljen odpreti in se soočiti s čustvi, ali zaupa terapevtu, kako globoke in boleče so stare rane, kakšne so njegove osebnostne značilnosti, koliko podpore ima v zasebnem življenju … 

Seveda pa je pri tem vredno omeniti tudi dva pojava: eden je ’odvisnosti’ od terapevta, ki se lahko pojavi, ko se klient pretirano naveže na terapevta in brez njega ne more sprejemati življenjskih odločitev in se z življenjem nasploh soočati sam; drugi pa je, ko terapevt namerno zadržuje klienta v procesu, kljub temu, da bi ga lahko že zaključila. Ti pojavi so sicer redki, ampak še vedno so. Ne gre pa jih seveda povezovati s dolgoletnimi terapijami, ki so potrebne za razreševanje težkih zlorab v najzgodnejših odnosih. Sicer se v psihoterapiji težko posplošuje, a v grobem velja, da kratkotrajne terapije trajajo nekaj mesecev, dolgotrajne lahko nekaj let. Kot smo že omenili, pa je velikega pomena prav terapevtski odnos, ki ga ne smemo enačiti s prijateljskim. Ta odnos mora biti varen, spoštljiv, neobsojajoč in sočuten, v njem pa morajo biti še vedno postavljene razmejitve. Terapevtski odnos mora poleg tega nuditi dovolj prostora za vse, kar klient potrebuje skozi proces vzpostavljanja novih, bolj funkcionalnih vzorcev čustvovanja, mišljenja in vedenja. 

Viri: American Psychologiyal Association / The handbook of Psychoterapy / Europesych