Radikalno sprejemanje lahko opredelimo kot sposobnost sprejemanja situacij, ki so zunaj našega nadzora, ne da bi jih obsojali in označevali kot 'dobre' ali 'slabe'. Že zgolj opisano naj bi zmanjšalo samo trpljenje, ki ga povzročajo.

Namesto navezanosti na bolečo preteklost radikalno sprejemanje nakazuje, da je nenavezanost ključ za premagovanje trpljenja. Nenavezanost ne pomeni, da ne čutite nobenih, slabih ali dobrih, čustev. Namesto tega se nanaša na namen, da ne dovolimo, da bi bolečina prešla v trpljenje. To pomeni, da opazujete svoje misli in občutke, da prepoznate, kdaj si dovolite, da se počutite slabše, kot je potrebno. Pomanjkanje presoje, ki je pomemben del radikalnega sprejemanja, ne pomeni odobravanja situacije. Namesto tega vključuje sprejemanje resničnosti takšne, kakršna je, in ne pretiranega odziva in poveličevanja čustvene reakcije na to resničnost.

Kako izgleda radikalno sprejemanje?

Radikalno sprejemanje ni lahka praksa. Pravzaprav lahko traja 'vse življenje', da ga dejansko dojamemo. Radikalno sprejemanje se najpogosteje uporablja v situacijah, ko na noben način ne morete popraviti ali spremeniti tega, kar se je zgodilo, ali kadar se je zgodilo nekaj, kar vzbuja občutke nepravičnosti, težke bolečine in želje po begu – denimo izguba ljubljene osebe ali izguba službe. 

Radikalno sprejemanje temelji na predpostavki, da je realnost takšna, kot je, nad določenimi dogodki v svojem življenju pa preprosto nimamo vpliva. Ne pomeni, da se strinjate s tem, kar se dogaja, ne pomeni, da so čustva prijetna, ne pomeni niti pasivnosti. Nasprotno. Radikalno sprejemanje se kaže kot upanje, da stvari sprejmemo takšne, kot so, in se nehamo boriti proti realnosti, ki je pač takšna, kot je. Če povemo še bolj preprosto – ne želimo si, da je trava modre barve, ker to nikoli ne bo. 

Nekateri mislijo, da sta odpuščanje in radikalno sprejemanje ena in ista stvar, pa sta si pravzaprav zelo različna. Odpuščanje vključuje razširitev dejanja prijaznosti na drugo osebo, medtem ko je radikalno sprejemanje razširitev dejanja prijaznosti do sebe. 

 Od kod izvira radikalno sprejemanje?

Koncept radikalnega sprejemanja izvira iz dialektične vedenjske terapije, ki jo je predlagala psihologinja Marsha Linehan leta 1993. Ta vrsta terapije je bila zasnovana tako, da bi pomagala tistim, ki imajo diagnozo mejne osebnostne motnje in doživljajo močna čustva. Vendar pa je, kot so kasneje ugotovili, v pomoč tudi pri drugih vprašanjih, kot so depresija in prehranjevalne motnje ter splošna eksistenčna vprašanja. Med dialektično vedenjsko terapijo se stranke učijo, kako vaditi strpnost v stiski, kar jim omogoča, da prenehajo spreminjati boleče situacije v dolgoročnejše trpljenje.

Čeprav je bolečina neizogiben del življenja, radikalno sprejemanje vključuje odmik od čustvenih reakcij (ne čustev!) in nemoči k mirni in logični misli. Čeprav dejstev o situaciji morda ne boste mogli spremeniti, lahko izberete, kako jo vidite. Toleranca stiske namesto, da bi potrdila situacijo, potrjuje sprejemanje in čustveno odmaknjenost. Vključuje osredotočenost na to, kaj lahko nadzirate, in sprostitev virov, ki vam omogočajo samooskrbo. To pomeni, da opustimo grenkobo in sprostimo nekoristna čustva. Ko se ta čustva obvladajo, je mogoče najti rešitve in načrtovati spremembe (kjer je to mogoče).

Dejansko se beseda dialektika nanaša na dvojnost čustvenega in logičnega uma, ki ju je treba uravnotežiti s tistim, kar v omenjeni terapiji imenujejo modri um.

Znaki pomanjkanja sprejemanja

Čeprav je normalno, da se na negativne situacije odzivate s čustvi, kot sta žalost ali jeza, ali obtoževanjem sebe ali drugih ljudi in si želite, da bi bile stvari normalne, pa vas lahko pretirano zadrževanje v čustvih drži nazaj. Na tem mestu moramo poudariti, da tukaj ni govora o zanikanju čustev, deljenju na negativna in pozitivna, temveč sprejemanju življenjskih situacij takšne, kot so. Tu je nekaj miselnih vzorcev ali dejanskih misli, ki kažejo na potencialno pomanjkanje sprejemanja:

✔ ''Ne morem se spoprijeti s tem'', ''To ni pošteno'', ''Stvari ne bi smele biti takšne'', ''Ne morem verjeti, da se to dogaja'', ''Zakaj se mi to dogaja?'', ''S čim sem si zaslužil to?'', ''Vse deluje proti meni'', ''Vedno se mi dogajajo slabe stvari'', ''Želim si, da bi bilo drugače'', ''Nikoli ne bom mogel preboleti''...

Razlogi za nesprejemanje določenih življenjskih dogodkov

Nekateri ljudje so proti radikalnemu sprejemanju, ker menijo, da je sprejemanje enako kot strinjanje s tem, kar se je zgodilo. Spet v drugih primerih si določeni ljudje ne želijo priznati bolečine, ki bi prišla s sprejemanjem. Ne glede na vaše razloge za pomanjkanje sprejemanja vedite, da so ti občutki normalni in da se mnogi drugi počutijo popolnoma enako.

Težava s pomanjkanjem sprejemanja je, da se, ko poskušate ne čutiti bolečine in jo odrivate stran, hkrati odločate, da ne boste čutili niti veselja niti sreče. Vse v tem življenju namreč temelji na dualnosti – črna je nasproti bele, poletje nasproti zime ... vmes pa obstajajo tudi sivina ter pomlad in jesen, kajne? Enega brez drugega ni. Če se izogibamo čustvom, na dolgi rok ustvarjamo le še več težav, kot so tesnoba, depresija, zasvojenost in druge duševne težave. Namesto tega vam bo mirno sprejemanje omogočilo, da predelate svoja čustva in se premaknete naprej.

Kako vaditi radikalno sprejemanje?

✔ Če težave ne morete rešiti ali spremeniti svojega pogleda nanjo, je morda odgovor nanjo radikalno sprejetje. ✔ Ko se znajdete v situaciji, ki povzroča ekstremna čustva, se poskušajte osredotočiti na globoko dihanje in preučiti svoje misli (in jih spustiti). ✔ Spomnite se, da trenutne realnosti ni mogoče spremeniti. ✔ Vadite občutek sprejetosti s pomočjo sprostitvenih strategij in samogovora. ✔ Premislite, kaj bi storili, če bi lahko sprejeli to, kar se je zgodilo. ✔ Sprejmite svoja čustva, vendar se jih ne oklepajte. ✔Bodite povezani in čutite svoje telo. ✔ Začnite se zavedati, da je življenje vredno tudi takrat, ko doživljate bolečino. ✔ Naredite refleksijo nad dogodki, ki jih težko sprejmete, in razmislite o vzrokih. ✔ Sprejmite čustva, ki jih čutite, ko razmišljate o dogodkih. ✔ Naredite načrt ukrepanja. 

✔ Ustvarite afirmacije za obvladovanje, ki vam bodo pomagale skozi težke trenutke. ✔Sprejmite stvari takšne, kot so, namesto da si nenehno želite, da bi bile drugačne. ✔ Poskusite razumeti in ločiti, kaj je pod vašim nadzorom, kaj lahko spremenite, na kaj lahko vplivate in kaj je tisto, kar je izven vašega nadzora. ✔ Vadite pozornost, čuječnost in živite v sedanjosti. ✔ Poiščite načine, kako se prizemljiti ali umiriti. ✔ Začnite se opazovati kot 'opazovalec', ne zgolj kot 'udeleženec'. ✔ Preverite dejstva in resničnost tega, o čemer razmišljate. ✔ Dovolite si, da opustite potrebe po nadzoru situacij. ✔ Osredotočite se na svoj modri um, namesto na katastrofalno razmišljanje. ✔ Dovolite si biti nepopolni in delati napake. ✔ Nehajte ocenjevati situacije ali jim pripisovati vrednosti (dobre ali slabe). ✔ Na ljudi glejte kot na ljudi in jih nehajte deliti na črno bele kategorije – zgolj slabi in dobri. ✔ Naučite se odpuščati samemu sebi (in drugim), hkrati pa začnite sprejemati odgovornost za svoja dejanja. ✔ Dovolite si, da nehate razmišljati o tem, kako bi lahko stvari bile.

Za konec moramo še poudariti, da se radikalno sprejemanje, kot že rečeno, nanaša na situacije, ki so izven našega nadzora – smrt bližnjega, prevara, izguba službe in podobno. Obstajajo pa tudi situacije, kjer radikalnega sprejemanja nikakor in nikoli ne bi smeli 'zlorabljati' oz., bolje rečeno, si ga napačno razlagati – denimo, če ste v nasilnem razmerju, za opravičevanje nasilja. Radikalno sprejemanje tudi ni izgovor za stvari, ki bi jih lahko naredili, ampak se nam preprosto ne da. 

Vir: verywellmind, healthline