»Naši možgani nenehno oblikujejo zemljevid sveta – zemljevid, ki kaže, kaj je varno in kaj ne.« Dr. Bessel van der Kolk

Travma negativno vpliva na vse, ki jo doživijo, pa naj gre za otroke, najstnike ali odrasle. Vrsta travme, o kateri pa se ne govori toliko, se imenuje relacijska travma. Relacijska travma nastane, ko starši oziroma skrbniki v otroštvu iz kakršnih koli razlogov ne morejo zagotoviti ustrezne čustvene razpoložljivosti in povezanosti. Velja poudariti, da do neke (manjše) mere to doživlja vsak otrok, saj ne more biti noben starš vedno in povsod 100-odstotno prisoten. Toda nekateri doživijo več bolečine kot drugi. Relacijska travma se torej razvije v najzgodnejših letih, ko je zdrava čustvena vez med staršem in otrokom motena ali prekinjena. 

Natančneje – nastane lahko zaradi daljših obdobij averzivnega stresa, ki vključuje ponavljajoče se kršitve meja, izdajo, zavrnitev in ustvarjanje zmede, vse skupaj pa zaznamujeta pomanjkanje nadzora in občutek nemoči. Med pogoste primere spadajo ustrahovanje, nadlegovanje, fizična, spolna in čustvena zloraba, nasilje v družini, zloraba substanc, zalezovanje, grožnje, ločitev, travmatična izguba, nerazrešena žalost in zanemarjanje. Pri relacijski travmi gre torej za odnose, pri katerih je zdrava navezanost oslabljena in v nekaterih primerih bodisi prekinjena ali znatno poškodovana. V nekaterih primerih lahko tudi zlorabe oseb zunaj družine pripomorejo k razvoju travme, kar se denimo zgodi pri dalj časa trajajočem ustrahovanju. 

Dve vrsti relacijske travme

Pri tem velja izpostaviti dve kategoriji relacijske travme: travmo, ki nastane v otroštvu, in travmo pri odraslih. Pri prvi gre za travmo, ki je posledica nedoslednega, zanemarjajočega ali zlorabljajočega starševstva, v drugem primeru pa gre za travmo, ki je posledica odnosov v odrasli dobi. Čeprav je pri pojmu relacijske travme še vedno na prvem mestu prav travma, ki jo posameznik doživi v najzgodnejših letih, pa lahko zlorabe, zanemarjanje in zavrženost pridejo tudi v odraslosti, in sicer od partnerja, družinskih članov, delodajalca, sodelavcev ali vrstnikov. Žrtev izkuša nemoč, nerazrešene občutja jeze, žalosti, krivde in sramu ter močne občutke izdaje in manjvrednosti, kar lahko trajno vpliva na obstoječe odnose.

Kakšni so vplivi relacijske travme?

Seveda obstajajo razlike glede vpliva travmatičnih dogodkov na kasnejše življenje. To, kako močno nas travma zaznamuje, je v veliki meri odvisno od naše starosti, ko doživimo travmatični dogodek, od tega, kakšno zunanjo podporo imamo in kako intenzivna je stiska, s katero se srečujemo, od odnosa do osebe, ki je povzročila travmo, in številnih drugih dejavnikov. Pri tem velja poudariti, da niso vsi travmatični dogodki za vse enaki – kar je za nekoga travmatično, morda za drugega ni. 

Relacijska travma lahko vpliva na občutek lastne vrednost, saj posameznik ponotranji občutek, da ni dovolj dober. Drugi vplivi se lahko kažejo tudi v hiperaktivnosti, tesnobi, impulzivnosti, disociativnih stanjih, prekomerni odvisnosti, nemoči in frustraciji ob stresnih situacijah, pretirani ranljivosti itd. Pogosti simptomi relacijske travme vključujejo tudi močno potrebo po pozornosti in potrditvi drugih, strah pred intimo, socialno tesnobo, nezaupanje in sovražnost do avtoritet, manipuliranje, negativnost, pesimizem in cinizem glede prihodnosti, depresijo in nizko stopnjo motivacije, izogibanje pogovoru, neobvladljiva čustva itd.

Obstaja nekaj podobnosti med relacijsko travmo in posttravmatsko stresno motnjo. Toda pri relacijski travmi vir čustvenih in psihičnih poškodb vedno najdemo v preteklih odnosih in prav ta medosebni element dela relacijsko travmo drugačno. Ta travma pušča brazgotine, vendar se lahko sčasoma zacelijo. Dolgotrajna terapija pomaga pri soočanju s preteklimi bolečinami, neprijetnimi spomini in vzpostavitvi novih izkušenj, ki predstavljajo priložnost za oblikovanje bolj zdravih odnosov s seboj in drugimi. 

Viri: PsychCentral / MindfulCenter / BrightQuest