Menite, da kot družba znamo sprejemati umiranje kot del življenja?

Ne, na žalost ne. V desetih letih, kar aktivno delujem v Slovenskem društvu Hospic, kljub vsem našim prizadevanjem na programu za detabuizacijo umiranja in smrti, bi rekla, da se strah pred smrtjo kvečjemu poglablja. Vedno težje se ljudje o tem pogovarjajo, ker te teme preprosto ne sodijo v kontekst današnjega življenja. To se vidi na družbenih omrežjih, ki prikazujejo povsem druga življenja od tistih, ki jih ljudje v resnici živijo. Kako naj mladostnik objavi, da ga skrbi, ker je njegov oče resno zbolel, ali da je žalosten, ker je izgubil babico? Na družbenih omrežjih vidimo predvsem zgodbe o uspehu in tega, da človek zboli, da umirajo tudi otroci in da je bolezen vsak dan med nami, preprosto ni. Ne govorimo in ne razmišljamo o tem, da se to lahko zgodi tudi nam, ko pa se zgodi, smo s svojo bolečino običajno sami. 

Zakaj se smrti še vedno izogibamo?

Pravijo, da je strah pred smrtjo od nekdaj v človeku. Gre predvsem za strah pred neznanim, saj ne vemo, kaj se bo z nami zgodilo po smrti.  Bojimo se bolečine, trpljenja in osamljenosti. Ko govorimo o trpljenju, ne mislimo samo na prisotnost fizične bolečine, temveč na vse tisto, kar človeka bega, da se ne more v miru posloviti. Pogosto gre za urejanje odnosov, opravičilo, stisk roke, mirno slovo ...

Ko se srečamo z boleznijo ali izgubo, se pričnejo pojavljati  vprašanja, kdo in kaj sem, kakšen je bil smisel mojega življenja. To so pomembna vprašanja, ker odgovori nanje spreminjajo naše vrednote in delajo življenje polnejše in bolj smiselno. Ta vprašanja bi si morali zastaviti večkrat, a najpogosteje si čas zanje vzamemo šele takrat, ko nas pred njih postavi usoda. 'Če bi na življenje pogledali s postelje umirajočega bolnika, bi se prioritete hitro spremenile', je izjava, ki je bila nominirana za Bob leta in nastavlja ogledalo  našemu življenju. Bolj, kot se oddaljujemo od teh vrednot, bolj kot želimo postati gospodarji življenja in smrti, bolj smo nezadovoljni in oddaljeni od sebe. 

Kakšno je, na podlagi vaših izkušenj, vaše mnenje, ali se lahko kot posamezniki kadarkoli popolnoma sprijaznimo z umiranjem?

Ljudje, ki imajo z boleznijo in umiranjem osebno izkušnjo, torej, če so sami preboleli težko bolezen, spremljali hudo bolnega svojca ali izgubili bližnjega, veliko bolje razumejo pomen programov Slovenskega društva Hospic za podporo umirajočim in njihovim svojcem ter žalujočim otrokom, odraslim in mladostnikom in nas zaradi te izkušnje tudi pogosteje podpirajo. Tisti, ki je nimajo, pa na naše delo morda res gledajo s spoštovanjem, a prave vrednosti  še ne poznajo. 

Umirajoči bo vedno poskrbel za svojce, čeprav svojci mislijo, da oni skrbijo zanj. Tako pogosto vidimo, da si umirajoči izbere čas, ko bo umrl. Mogoče se bo to zgodilo, ko ne bo nikogar ob njem, če meni, da bo njegovim svojcem tako lažje. Spet drugi bodo zmogli počakati otroka, ki živi na drugi celini, da se pride poslovit. V nas obstaja notranja moč, ob tem pa tudi globoko zavedanje ter prepuščanje notranjemu procesu umiranja, za katerega smo v osnovi dobro opremljeni. Ampak ob tem potrebujemo še dobro podporno okolje, torej, da okrog umirajočega ni elementov, ki ta proces motijo. Ti so zagotovo bolnišnično okolje, aparature, zvoki, ki nam niso znani. Če je človek v domačem okolju, kjer sliši glasove bližnjih, kjer so znane vonjave in  znana svetloba v prostoru, ga to pomirja in podpira v tem procesu. 

Naša družba je zelo naravnana do kulta mladosti, ki ga poveličujemo. Kot ste že sami omenili, k temu veliko doprinesejo tudi družbena omrežja. Kako to vpliva na sprejemanje starosti, navsezadnje pa tudi umiranja? 

V  družbi, naravnani k dobičku, tudi za mlade ni več prostora, kaj šele za starostnike, bolnike, invalide ali umirajoče in žalujoče. Iz življenja izrinjamo tisto, kar je bilo v preteklosti naravno. Izginja sosedska podpora, nimamo več podpornih procesov slovesa, niti poslovitve, torej trenutka, ko človek umre in smo ob njem. Ljudje se za poslovitev vse redkeje odločijo in se raje od pokojnika poslovijo šele takrat, ko v mrliško vežico pripeljejo žaro. Vmes zmanjka en velik del, zaradi česar smrt postaja  abstraktna, žalovanje pa proces, ki ga nekateri strokovnjaki zaradi simptomov, ki nastopijo ob žalovanju, enačijo z boleznijo. 

Dostikrat se zgodi, da pride k nam žalujoči, ki je izgubo doživel pred šestimi meseci ali več in ga je k nam napotil zdravnik družinske medicine ali specialist psihiater, ker je žalovanje še vedno zelo intenzivno. Številni takrat šele začnejo žalovati in dojemati, kaj se jim je zares zgodilo. Eden od razlogov je tudi odsotnost poslovitve in obredov, ki so nekoč imeli pomembno vlogo pri podpori v žalovanju.  

Tudi vse to, o čemer govorite, najbrž izvira iz tega, da smo zdaj vse navajeni 'na hitro', kajne?

Tako je. Pričakuje se, da bo žalujoči po izgubi morda teden, največ dva doma, in ko se bo vrnil na delo, bo z njim vse v redu. Če bo zaradi izgube zajokal po treh mesecih, se bo okolica čudila. Zaradi nerazumevanja, da je žalovanje naraven proces, ki terja svoj čas, prostor in sočutnega sopotnika, se v Slovenskem društvu Hospic zavzemamo tudi za to, da bi postali bolj sočutna družba. Razvijamo certifikat sočutnosti, ki  ga bomo podeljevali podjetjem, ki podpirajo svoje zaposlene žalujoče ali tiste, ki skrbijo za umirajočega ali težko bolnega. Tudi ozaveščanje delodajalcev in splošne javnosti je za senzibilizacijo družbe zelo pomembno. 

Vas je v vaši izkušnji kot del Slovenskega društva Hospic kak odziv uporabnikov ali okolice nasploh še posebej presenetil?

Izpostavila bi otroke, ki nas vedno znova puščajo brez besed. Kljub izgubam in težkim situacijam, s katerimi se soočajo že v rani mladosti, si upam trditi, da razumejo bolečino  in trpljenje bolje kot mi odrasli. Otroci in mladostniki, ki so bili po izgubi bližnjega na Taboru za žalujoče otroke in so zdaj že odrasli, nas pogosto pokličejo in povedo, kako pomembna je bila ta izkušnja zanje in kako jim je pomagala pozneje v življenju. Nekateri se nam zahvalijo, spet drugi želijo postati naši prostovoljci. To je močno sporočilo za nas, da še naprej vztrajamo na poti podpore mladim žalovalcem, ki so še vedno spregledana ranljiva skupina.  

Veliko je  pričevanj ljudi, ki povedo, da so ob poslovitvi doživeli trenutke jasnosti, milosti in spokojnosti. Spomnim se staršev, ki sta opisala  slovo od sina, ki sta ga sama umila in uredila, preden je prišla pogrebna služba.  Povedala  sta, da je bil to najlepši, najbolj posvečen čas v njunem skupnem življenju, pa sta imela za seboj več kot 60 let zakona. Ob takem pričevanju  čutiš globoko ponižnost. 

Kako smrt oz. zaključek življenja dojemate vi?

Kot naravni del življenja. Včasih so ljudje molili za srečno zadnjo uro. Ne vem, kaj se bo zgodilo, ko bom zbolela, kako bom takrat to sprejemala, a imam občutek, da se vsak dan v Hospicu pripravljam tudi na svoj odhod. In to dela moje dni bolj preproste. 

Pogovarjali smo se tudi z Andrejo Cilenšek, vodjo programa Prostovoljstva pri Slovenskem društvu Hospic. Pogovor najdete TUKAJ.