Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka: "V psihologiji pogosto uporabljajo termin 'kompleks rešitelja', kar pomeni, da gre za osebo, ki meni, da mora osrečevati druge." V ozadju tega kompleksa se lahko skriva marsikaj, od žalosti, bolečine do nevrednosti. Ali veš, kdo si v resnici? Več o tem si lahko preberete v pogovoru z družinsko terapevtko. 

Pomoč drugim, ustrežljivost ... Čudovite lastnosti, ki nam lahko v nekaterih primerih celo škodujejo. Zakaj?

Pomoč in ustrežljivost težko prepoznamo kot težavo, ker je v bistvu plemenita, lepa, redka in dobra lastnost. Kadar gre za nesebično pomoč in skrb za ranljive skupine, je to nekaj najbolj pristnega in naravnega. Težava nastane, ko za druge skrbimo načrtno, da bi se sami boljše počutili. V resnici to poteka nezavedno, pa vendar ni dobro za nikogar: prejemnik pomoči ostane spregledan ali pa se čuti ponižanega, dajalec pomoči pa v resnici najbolj potrebuje pomoč sam. Najbolj kruto je to pri otrocih, ki živijo v krutih okoliščinah in morajo za svoje preživetje ugajati drugim. Blažja oblika tega so tako imenovani pridni otroci, ki prodajo svojo nagajivost in navihanost za ceno pohvale, vrednosti in občutka opaženosti. Težava nastane v tem, ker sčasoma pozabijo, kaj si oni sploh želijo, ker tako močno sledijo potrebam in željam drugim. Ko pridejo na terapijo, se pogosto v terapevtskem procesu sprašujejo, kdo so in kaj si v resnici želijo. Tovrstno ugajanje je problem tudi v odraslosti, saj ta želja po vrednotenju ne ponikne in jo ugajajoči iščejo v najbližjih in naključnih odnosih.

V čem se najpogosteje skriva razlog takšnega obnašanja? Kaj je vzrok te potrebe?

Za prijaznost, ubogljivost, poslušnost nas vzgajajo že od majhnih nog. Tudi tipična slovenska pohvala otroku je, da je priden. Pridnost in ubogljivost radi nagrajujemo in "pridne" otroke na tak način motiviramo k lepemu vedenju. Kot da bi bilo že malo družbeno pogojeno, da nas v splošnem usmerjajo v storilnost, pridnost, ustrežljivost. Dejanski vzrok pa leži pravzaprav v najbližjih odnosih. Če smo bili v primarni družini ob svojih starših prepoznani, opaženi in ovrednoteni le takrat, ko smo naredili kaj dobrega, smo se naučili, da štejemo le takrat, ko smo takšni.

Otrok se torej že zelo zgodaj nauči tega sistema in ponotranji občutek nevrednosti, zato svojo vrednost išče od zunaj. Še bolj bo to počel otrok, ki je moral čustveno ali fizično skrbeti za enega od staršev. Tako imenovani postaršeni otroci so pogosto otroci odvisnikov ali pa otroci staršev s psihopatološko boleznijo in pa otroci vseh tistih, kjer se starši ne počutijo v redu v svoji koži. Otroci so namreč kot gobe in nezavedno srkajo vse občutke vase in hitro zaznavajo počutje najbližjih. V najbolj bolečih odnosih so ti otroci ves čas na preži, saj dobijo radar za čustvena razpoloženja staršev in v primeru slabega zanje poskrbijo (včasih preko "neprimernega" vedenja, drugič preko sindroma pridnosti).

Obstaja pa tudi motnja, disociativna motnja identitete (DID), ki se pojavi kot odziv na zelo travmatičen dogodek, ki ga oseba ne zmore sprocesirati drugače kot z različnimi osebnostnimi stanji.

Kakšne občutke doživlja oseba, ki v odnosih izgublja lastno identiteto? Zakaj je ne more obdržati?

Lastna identiteta nastane v družinah, kjer domujejo čustvena povezanost in jasne razmejitve. Kjer ni vezi in meja, otroci navzven skrbijo za druge, v njih pa se nabere veliko občutkov krivde, sramu in strahu. Te občutke lahko doživljajo vedno, ko so v globljih odnosih. Navadno se ta oseba tega niti ne zaveda tako močno, dokler ne pride do težkega občutka izkoriščanosti, spregledanosti in ponižanja. Takrat se navadno zavejo občutka, da sploh ne vedo kdo so, kaj jih definira, kako zdaj naprej … Sicer pa je modus operandi odraslega pridnega otroka skrb za druge in si težko predstavljajo, da tega ni. Na trdih tleh pristanejo takrat, kadar to močno počnejo npr. v partnerskem odnosu, kjer pa ne dobijo skoraj "nič nazaj". Pogosto pristanejo v odnosu z osebo, ki ima na primer narcisistično motnjo, ki sicer zna partnerja zelo ovrednotiti, ampak se v osnovi napaja s čustveno energijo drugega. Privlačijo jih ljudje z močno osebnostjo, ker si tega nezavedno želijo tudi sami, a jih na poti do tja čaka še nekaj dela.

Kdo je sploh ta oseba, če neprestano igra najrazličnejše "vloge", da bi ugajala v odnosu?

Navadno tudi sama tega ne ve in se točno to sprašuje tudi sama. Pravzaprav je to njihovo najbolj kruto vprašanje. To spoznanje, srečanje s trenutkom priznanja, da ne veš, kdo si, je zanje izjemno boleče in ranljivo, a hkrati edino osvobajajoče. Na terapijah spoznajo, da so tudi v resnici dobri, ampak ker so bili v otroštvu čustveno zlorabljeni, izgubljajo sebe. V tistem trenutku se sprašujejo glede vsega, kaj so sploh njihove osnovne želje, kaj so podedovali od staršev, kaj je njihovo, kaj ne … Včasih se sprašujejo tudi glede najbližjih, ali si res želijo njihove družbe ali so jih izbrali, ker so le želeli ugajati. Toda sčasoma se težki občutki pomirijo in lahko v miru spet zadihajo.

Kako lahko opusti vzorce takega vedenja in se nauči postaviti meje – med seboj in drugimi?

Pogoj za zdravo čustvovanje so varni odnosi. To lahko zveni abstraktno, ampak gre za vse tiste odnose z najbližjimi, kjer so lahko iskreni in ranljivi, hkrati pa tudi za izbiro varne strokovne pomoči. Ko pridejo na terapijo, si prvič upajo pogledati resnici v oči in se razjeziti najprej na preteklost, na starše, ki so jih morali reševati, pridejo v stik z občutki sramu in v procesu tudi izžalujejo preteklost, ko si še niso upali čutiti sebe. V takem procesu lahko potem lažje sledijo sebi, ne da bi pri tem delali ekstremne spremembe v afektu in rigidno postavljali meje. Ko se soočijo s preteklostjo, je čas za tenkočutnost – do sebe in bližnjih.

Kako se lahko znova zgradi – samozaupanje v lastne misli in občutke?

Predvsem je dobro vedeti, da se takšne spremembe ne zgodijo čez noč, na hitro. Odločitev za sebe in za spremembo je bistvena, da se začne proces iskanja sebe in svojih meja. Ko se predelajo pretekle izkušnje, klienti zelo dobro začutijo, kaj je bila njihova želja in kaj ne. Ko se postavijo torej puzzle preteklosti, je tudi odločanje v sedanjosti lažje. Prvi korak je torej predelava preteklosti, drugi pa mali koraki v sedanjosti. Korak za korakom lahko pomeni tudi preizkušanje različnih vrst pijač in ugotavljanje, ali je res tista kava, ki jo pije že dlje časa, še vedno najbolj okusna. V resnici pa samozaupanje pride preko odnosov, kjer se tudi v sedanjosti čutijo varni.

Od kje izvirajo občutki krivde, ko reče ne ali se postavi zase? In kako jih lahko premaga?

Za občutja krivde je lahko več različnih vzrokov: vzgoja, projekcije, travme … Krivda je sicer kot nek konstrukt, recimo ne najbolj priročen obrambni mehanizem pred globljimi občutki. Lahko gre za sram, jezo, bes, ipd., ki se kaže tudi v povezavi s tesnobo ali paničnimi napadi. Krivda je torej pokrivalo za globlje občutke, pojavi pa se takrat, kadar se naša dejanja ne ujemajo z našim notranjim kompasom. 

Otroci, ki so kot gobe, pa krivdo pogosto posrkajo od staršev, še posebej, kadar jih slednji krivijo za njihovo nesrečo. Včasih je dovolj že to, da otrok opazuje starša, ki se sam počuti kriv in tako prevzame njegove občutke (podobno kot pri transgeneracijskem prenosu travme), drugič pa krivdo starš direktno usmeri v otroka in posledica je osramočen otrok. Toda krivda je premagljiva, ko nekdo pomaga temu odraslemu otroku videti objektivne okoliščine in prečutiti vsa občutja, ki so se nabrala s tem mehanizmom okrivljanja. Ko se odrasli ne počuti več osramočen pri izražanju svojih želja, je dosegel svoj cilj.

Problem oseb, ki so "rešitelji"? Ali gre za pobeg pred sabo?

V psihologiji pogosto uporabljajo termin "kompleks rešitelja", kar pomeni, da gre za osebo, ki meni, da mora osrečevati druge. Lahko ima ali pa sanja o občutku vsemogočnosti. Privlačijo jih ranjeni ljudje, ki jih želijo spremeniti, pri tem pa se osebno žrtvujejo in mislijo, da lahko pomagajo samo oni. Pomagajo, ker čutijo, da je tako prav, ker čutijo, da morajo, ne glede na svoje potrebe. Pogosto verjamejo, da njihove osebne potrebe niso pomembne.

To je edini način, da se rešitelji počutijo dobro glede sebe. Če bi prenehali z reševanjem, bi se verjetno res morali srečati z vsem, kar zares doživljajo glede sebe. Za takšnim navidez osrečujočim vedenjem so skrite prava žalost in bolečina, spregledanost, nepomembnost in nevrednost. Gre za pobeg pred sabo, ker ne verjamejo, da so kos svojim težavam, poleg tega pa imajo pogosto sami eno kopico nepredelanih težav, včasih pravih travm. Pri tem pogosto ostanejo brez energije zase in pristanejo na robu izgorelosti. Gre za mehanizem, ki se ga navadijo zgodaj v otroštvu, ob posnemanju enega od staršev, ali pa jim ne preostane drugega, da so oni rešitelji svoje družin (še posebej, kjer so zlorabe, nasilje, odvisnosti).

V resnici drugih ne more rešiti nihče – rešijo lahko le sami sebe. Tudi rešitelji bi morali najprej poskrbeti zase.

Kdaj se je treba obrniti po strokovno pomoč?

Po strokovno pomoč pridejo osebe takrat, ko ne zmorejo več izgubljati energije v odnosih in ko se zavejo, da takšne teže ne morejo več nositi. Priporočamo, da se za strokovno pomoč odločijo takoj, ko prepoznajo znake ugajanja in reševanja drugih, saj to lahko v partnerstvu pripelje do dodatnih zapletov in soodvisnih odnosov, kjer so največje žrtve otroci.

Strokovna pomoč izkušenega terapevta pomaga, da se rešitelji soočijo s svojimi težjimi občutki in spoznajo, da se zmorejo soočiti z njimi in svojo preteklostjo. Ko rešitelj spozna, da se zmore pogledati v ogledalo in dati fokus nase, se zanj življenje spremeni. Takrat sprejmejo tudi svojo praznino in vse občutke, ki so se jih bali, in spoznajo, da zmorejo.