“Vse se je začelo, ko sem pri 17 letih spoznala Mateja. Hodil je na gimnazijo, tako kot jaz, in imel je dobre ocene, tako kot jaz. Postal je moj dober prijatelj, kasneje pa prva ljubezen v mojem življenju. Vsaj tako sem mislila,“ s tresočim glasom pripoveduje Tina.

Čez nekaj mesecev je Matej začel “špricati“ pouk. Ni ga več bilo v šolo, nič več se nista srečevala na hodniku. Tino je začelo skrbeti zanj in od njunih prijateljev je izvedela, da je zabredel v težave. “Seveda sem se na začetku ustrašila in umaknila iz njegovega življenja, nato pa sem opazila, da potrebuje pomoč. A ne strokovno, mojo.“ Mislila je, da mu bo lahko pomagala. Žal, pa se je zadeva obrnila v njeno škodo.

Da bi mu nudila pomoč, je Tina v šoli vedno bolj izostajala od pouka, ocene so se ji poslabšale, s starši pa ni več našla skupnega jezika. “Vse bolj sem se začela zapirati vase in umikati od najbližjih, Matej pa je ostal moj edini prijatelj, edini, ki me je razumel.“

Tako je bil zdaj on tisti, ki ji je lahko pomagal. “Zaupaj mi, po enem “šusu“ se boš počutila veliko bolje in ne bo ti žal,“ ji je rekel. “Nekaj časa sem se upirala, nato pa se je situacija doma tako zaostrila, da sem popustila. V žilo mi je vbrizgal heroin in v sekundi me je preplavil občutek ugodja. Počutila sem se nebeško. Vse je bilo v najlepšem redu, nobenih skrbi, nobenih težav, ničesar ni bilo. Le jaz in on in brezmejno ugodje. Bilo mi je tako lepo, da sva naslednji dan postopek ponovila. In za tem še in še in še. Tako so minevali dnevi, tedni, meseci.“

Doma se je Tina s starši samo še prepirala, tudi s sestrico je začela izgubljati stik. “Nekoč je celo našla moj pribor, a sem ji zagrozila, da bom povedala staršem za njenega novega fanta. Takrat ji je bilo 9 in bila je ravno v letih, ko še ni najbolje vedela, kaj je droga in ji je bilo pred starši še nerodno govoriti o fantih.“ Čez nekaj časa so starši končno izvedeli, da se Tina drogira. “Povedal jim je šef lokala, v katerem sem delala kot natakarica. Od takrat so mi večkrat poskušali pomagati, a jaz nisem bila pripravljena sprejeti njihove pomoči. Nisem jih poslušala, mislila sem, da me sovražijo in se me sramujejo. Toda zdaj vem, da so mi želeli samo dobro.“

Po dobrem letu sta se z Matejem preselila na svoje in takrat je bilo Tini všeč življenje, ki sta ga imela. V začetku nista imela nobenih težav. “Ker sva oba delala, sva imela denar, z družinama pa sva bolj ali manj prekinila stike. A težave so se pojavile kasneje. Ker sva potrebovala vedno večji odmerek, nama je začelo primanjkovati denarja. Ostala sva brez službe in prodala vse, kar sva imela. Matej je doma ukradel celo televizijo, radio in potne liste. Vse sva porabila za drogo in nisva si mogla več privoščiti plačevanja najemnine.“ Tako so jima “prijatelji“ ponudili prostor v njihovi luknji, umaknjeni od sveta in civilizacije. Prebijala sta se skozi življenje in zapadla v začaran krog kraje, preprodaje, nabave, “šusa“, užitka, kraje ... Nekega dne, od Tininega prvega srečanja z drogo sta minili že dve leti, pa je Matej našel novega dobavitelja. “Imel je čistejšo robo, a tega nisva vedela. Pripravil je običajni odmerek in mi ga vbrizgal. Vedno je namreč dal robo najprej meni in šele nato sebi. Zdaj vem, zakaj. Naslednja stvar, ki se je spomnim, je glas sestre v bolnišnici: “Zbudila se je, počasi prihaja k sebi!“ Takrat sem se zavedla, da sem imela 'overdose'. Matej me je očitno uspel pripeljati do bolnišnice,“ s solzami v očeh pripoveduje Tina, ki je kasneje od zdravnikov izvedela, da je bila drugi primer v tej bolnišnici, ko so osebo po prevelikem odmerku uspeli oživiti.

Ta dogodek je bil prelomni v njenem življenju. Zdravnike je prosila, naj pokličejo starše. Bila je namreč že polnoletna, zato tega niso storili že prej. Oba sta takoj prihitela v bolnišnico. “Jokala sem, mami in oči pa sta me molče objela. Prvič po dveh letih sem začutila njuno toplino in brezmejno ljubezen. Takrat sem ugotovila, da mi bo uspelo. Da imam starša, ki me imata po vsem, kar se je zgodilo, še vedno rada in me podpirata.“ Ko je Tina prišla iz bolnišnice, jo je mama peljala v psihiatrično bolnišnico na odvajanje, po treh tednih pa se je priključila skupnosti za odvajanje od odvisnosti v Italiji. Istočasno kot ona je šel na odvajanje tudi Matej, toda njega so po prvem tednu odpustili z oddelka, ker je pritihotapil robo. “Takrat sva dokončno izgubila stike in nisem ga videla nikoli več,“ pravi Tina.

V Italiji je ostala štiri leta. “Na začetku je bilo hudo, potem pa sem se navadila na življenje v skupnosti. Nisem pa si upala ven. Bala sem se, da me bo droga potegnila nazaj in da se ne bom znala upreti skušnjavi.“ Po štirih letih je končno začutila, da je dovolj močna, da bo lahko prenesla pritisk okolja in da se bo lahko uprla skušnjavi. “Vrnila sem se domov, nazaj k staršem in sestrici.“

Kmalu po vrnitvi je Tina diplomirala: “Maturo sem namreč naredila, še ko sem bila z Matejem. Ko sem šla v Italijo, pa sem se vpisala na faks.“ Poiskala si je službo in “normalnega“ fanta. Sedaj ima 30 let, moža, 4-letnega zdravega otroka in redno službo. “V sebi se počutim veliko močnejšo, kot sem bila prej. Droga je zame bila izkušnja, ki me je okrepila. Dokazala sem si, da zmorem, družba pa mi je dokazala, da zna sprejeti človeka, ne glede na njegovo preteklost. Svoje preteklosti se sramujem, je pa žal del mene. Če bi jo lahko spremenila, bi to storila takoj, pa ne morem. To sem jaz in to je moja zgodba. In naj mladim, ki počnejo neumnosti, kot sem jih jaz, vlije pogum in upanje, da ni nikoli prepozno. Z močno voljo se namreč da doseči marsikaj.“