Petnajst let zglednega zakona

V zakonsko zvezo sva stopila zelo mlada. Imela sem komaj 19 let, Aleš je bil leto dni starejši od mene. Na poti je bil najin prvorojenec Andraž in ker sva oba izhajala iz tradicionalne družine, sva se zelo hitro odločila za poroko. Po nekaj letih se nama je rodila še hčerka Maša in družina je izgledala popolno. Živeli smo v prelepi hiši na obrobju Ljubljane, oba sva imela dobre službe in nič nam ni manjkalo. Poleti smo hodili na počitnice na Krk, kjer so moji starši imeli manjši vikend, zime pa smo običajno preživljali v Kranjski Gori, kjer je Aleš po svojih starših podedoval manjšo domačijo. Nikoli se nisva prepirala in zavist prijateljev je naraščala iz leta v leto. "Kako je v teh časih sploh možno, da se dva po tolikih letih še vedno razumeta in nimata večjih problemov?"

Ni vse zlato, kar se sveti

Pa vendar le ni bilo vse tako rožnato. Svoji najboljši prijateljici sem zaupala, da si želim še enega otroka, vendar se Aleš s tem ni strinjal. "Saj imava dva, ki sta že skoraj odrasla," mi je vedno odgovoril, kadar je pogovor nanesel na novega člana družine. "Ne da se mi še enkrat skozi vso kalvarijo, ki jo prinesejo dojenčki, vstajanje ponoči, jok in trma ... Sedaj bi rad še malo užival," je vedno zaključil pogovor. Bila sem v letih, ko bi še vedno lahko imela otroka. V bližnji lekarni, kjer sem bila zaposlena, ne bi imela nobenih težav. Službo bi obdržala in nisem videla razloga, zakaj ne bi imela še enega otroka. Konec koncev mi pri vzgoji Andraža in Maše mož ni nikoli prav veliko pomagal. Ko sem mu to nekoč omenila, je bil užaljen in kar nekaj dni nisva spregovorila niti besede.

Sama v postelji

Seveda sva nesoglasja dobro skrivala pred otrokoma, ki niti za hip nista pomislila, da je med nama nekaj narobe. Počasi sva se odtujevala. Aleš je do poznega gledal televizijo, jaz pa sem sama ostajala v spalnici in razmišljala, komu bi lahko zaupala svoje težave. Zopet sem se obrnila na svojo najboljšo prijateljico Andrejo. Bila je moja poročna priča in takorekoč član naše družine. Andreja se je ponudila, da se pogovori z Alešem. Nad predlogom najprej nisem bila navdušena, vendar sem na koncu vseeno popustila.

Aleš in Andreja

Andreja se je pred leti ločila in ostala sama z dvema otrokoma. Aleš nikoli ni bil pretirano navdušen nad njo, češ da ženska, ki ni znala obdržati svoje družine skupaj, ne sodi v naš ožji krog. Jaz sem jo vedno zagovarjala, saj sem vedela, da ji z nekdanjim možem res ni bilo lahko in da je ubrala najboljšo možno rešitev. Veliko časa smo preživljali skupaj, včasih se nam je z otroki pridružila tudi na počitnicah in počasi se je je navadil tudi Aleš.

Sestanek

Andreja mi je sporočila, da je Aleša povabila na pogovor in da se je na njeno veliko začudenje odzval. Vsa živčna sem doma čakala, kaj se bo zgodilo, ko se bo mož vrnil domov. Zdelo se mi je, da se ura ne premakne nikamor. Zelo pozno, okrog desete se je Aleš vrnil domov. Bil je izjemno prijazen in opravičil se mi je, ker mi ni prisluhnil. Češ da mu je Andreja razložila mojo stisko in da se bova o še enem otroku temeljito pogovorila. Žal pa sem na ta pogovor samo čakala. Nikoli nisva našla časa, vedno je našel kakšen izgovor. Vsekakor pa se je zgodila velika sprememba. Aleš ni bil več slabe volje, ravno nasprotno, začel je kar cveteti, medtem ko sem jaz trpela.

Šesti čut

Andreja se začuda ni več javljala kot običajno. Ko sem jo poklicala, je vedno našla izgovor, češ da ima veliko dela v službi in da se bo oglasila, brž ko bo utegnila. Zdelo se mi je zelo čudno, saj je v preteklosti hodila k nam vsaj trikrat na teden. Na kavico, klepet, včasih tudi na kosilo. V glavi so se mi začeli plesti neverjetni scenariji. Začela sem povezovati Aleša in Andrejo ter se svojih misli celo sramovala.

Dan resnice

Nekega dne nisem več zdržala v službi. V času odmora sem se odpeljala domov. Pred hišo sem vsa zgrožena zagledala Andrejin in Alešev avto. Le kaj počneta dopoldan pri nas doma, sem si mislila. Niti v sanjah si nisem mislila, kakšen šok bom doživela, ko bom vstopila v hišo. Dnevna soba in kuhinja sta bili prazni, zato sem se odpravila v zgornje prostore. Ko sem odprla vrata spalnice, sem skoraj omedlela. V najini zakonski postelji sem zagledala svojo najboljšo prijateljico in moža. Šok je bil za vse tri nepopisen. Zaprla sem vrata in stekla iz hiše. Ne vem, koliko časa sem se z avtom vozila naokrog, solze pa so tekle same od sebe in bolečina je bila neizmerna. Le kako sta mi lahko naredila kaj takega, sem se spraševala.

Krpanje ali razveza

Soočenje z možem je bilo zelo boleče. Vrstila so se najrazličnejša opravičevanja, da je šlo samo za telesno strast in podobne bedarije. Mene pa je mesece puščal samo v spalnici. Mu bom lahko oprostila, sem se spraševala s solzami v očeh. Bom kdaj lahko oprostila Andreji? Nikoli več ne bo, kot je bilo. Obljubljal mi je vsemogoče, tudi tako željeni otrok ni bil več problem. Vendar se je vame naselil črv ljubosumja in nezaupanja. Minilo je že več kot pol leta od grozljivega dogodka. Še vedno ne vem, kaj naj storim. Šla sem v posvetovalnico za razvezane in dodelili so naju v skupino, kamor sedaj hodiva in čistiva dogodke iz preteklosti, zakaj se nama je to sploh zgodilo. Še vedno ne vem, ali sem na pravi poti. Prizora, ki sem ga tisti dan zagledala v najini spalnici, ne more izbrisati noben pogovor in zapomnila sem si ga do konca življenja ...