'Saj je bil vedno nasmejan' - zakaj nas videz ljudi lahko zavaja?

Morda smo ga poznali kot družabnega, prijaznega, zanesljivega človeka, ki je znal poskrbeti za druge in se pogosto šalil. Nič na njem ni kazalo, da bi se lahko v zasebnosti soočal z obupom, tesnobo ali občutkom praznine. Toda nasmeh ni zanesljiv pokazatelj človekovega notranjega počutja. Duševna stiska namreč nima vedno obraza, ki ga pričakujemo.

Pogosto predpostavljamo, da lahko počutje drugega človeka ocenimo po njegovem vedenju. Če se smeji, se druži, hodi v službo in opravlja vsakodnevne obveznosti, sklepamo, da je z njim vse v redu. Toda človek lahko navzven deluje povsem običajno, medtem ko se v sebi spopada z zelo težkimi občutki. Nekateri ljudje se tudi v obdobjih hude stiske smejijo, pripovedujejo šale in sodelujejo v družabnih dejavnostih. To ne pomeni, da je njihova stiska manj resnična. Pomeni le, da se njihovo notranje doživljanje ne ujema nujno z vedenjem, ki ga vidijo drugi.

Pri depresiji se lahko na primer pojavljajo dolgotrajna žalost, izguba zanimanja in zadovoljstva, občutki brezupa, utrujenost ter težave s spanjem in koncentracijo. Vendar se simptomi med posamezniki razlikujejo. Nekateri še naprej dobro opravljajo svoje delo in ohranjajo družabne stike, čeprav jih to stane veliko energije.

Razlogov je več. Včasih gre za zavestno prikrivanje, drugič za naučen način vedenja, ki ga človek uporablja, ne da bi se tega zares zavedal. Nekateri so odraščali v okolju, kjer so se čustva redko izražala. Morda so se naučili, da morajo biti močni, zdržati in ne obremenjevati drugih. Ko se znajdejo v stiski, zato težko pokažejo, da ne zmorejo več.

Strah pred obsojanjem, nerazumevanjem ali stigmo lahko človeka odvrne od tega, da bi spregovoril. Lahko ga skrbi, da ga bodo drugi začeli obravnavati drugače ali da ga bodo imeli za šibkega. Nekateri skrivajo svoje težave, ker ne želijo skrbeti partnerja, otrok, staršev ali prijateljev. Navzven ohranjajo običajno vedenje, da bi družini prihranili dodatne skrbi. Duševne težave se lahko razvijajo postopoma. Človek spremembe pripisuje stresu, utrujenosti ali zahtevnemu življenjskemu obdobju. Včasih šele pozneje ugotovi, kako zelo se je njegovo počutje spremenilo. Delo, druženje, humor in vsakodnevne navade lahko človeku pomagajo ohranjati strukturo in občutek nadzora. To, da še vedno opravlja svoje obveznosti, zato ne pomeni, da ne potrebuje podpore.

Eden od razlogov je, da imamo o duševnih težavah pogosto preveč poenostavljeno predstavo. Depresijo si na primer predstavljamo kot neprestano žalost, umikanje iz družbe in nezmožnost opravljanja vsakodnevnih nalog. Toda takšna podoba ne zajame vseh ljudi, ki se z njo spopadajo. Poleg tega smo v vsakdanjih odnosih pozorni predvsem na tisto, kar nam človek pokaže. Če nekdo vedno pride na dogovorjeno srečanje, se nasmeji našim šalam in nas vpraša, kako smo, morda ne pomislimo, da bi tudi sam potreboval pomoč.

Včasih opozorilne znake opazimo, vendar jih pripišemo drugim vzrokom. Razdražljivost razumemo kot slab dan, umikanje kot pomanjkanje časa, utrujenost pa kot posledico napornega obdobja. Šele ko se spremembe ponavljajo ali stopnjujejo, začnemo razmišljati, da bi lahko šlo za nekaj več. Pomembno je tudi, da bližnji niso odgovorni za to, da bi vedno prepoznali vse, kar se dogaja v drugem človeku. Tudi v tesnih odnosih lahko ostanejo nekatere težave skrite. Vendar lahko z iskrenim zanimanjem in pripravljenostjo na pogovor ustvarimo okolje, v katerem bo človek lažje spregovoril.

Ni nujno, da se duševna stiska pokaže z jokom ali očitno žalostjo. Včasih jo lahko prepoznamo po spremembah v vedenju, navadah in odnosih. Pozorni smo lahko predvsem na:

- umik iz družbe: človek začne pogosteje zavračati povabila, se manj oglaša ali se izogiba ljudem, s katerimi se je prej rad družil;

- spremembe razpoloženja: postane bolj razdražljiv, nestrpen, občutljiv ali čustveno otopel;

- izgubo zanimanja: dejavnosti, ki so ga nekoč veselile, ga ne pritegnejo več;

- spremembe spanja: težko zaspi, se pogosto prebuja ali spi bistveno več kot običajno;

- utrujenost in pomanjkanje energije: tudi običajna opravila postanejo naporna;

- težave s koncentracijo: težje se osredotoča, pozablja stvari ali se težje odloča;

- občutke brezupa in ničvrednosti: govori, da nič nima smisla, da je drugim v breme ali da se stvari nikoli ne bodo izboljšale.

Posamezen znak še ne pomeni, da ima človek depresijo ali drugo duševno motnjo. Pomembne so predvsem spremembe, ki trajajo, se ponavljajo in vplivajo na njegovo življenje. Diagnozo lahko postavi le ustrezno usposobljen strokovnjak.

Če nas skrbi za bližnjega, ni treba čakati, da sam spregovori o svojih težavah. Pogovor lahko začnemo preprosto in brez pritiska. Namesto vprašanja Saj si v redu, kajne? je bolje povedati, kaj smo opazili: Zadnje čase se mi zdiš bolj utrujen in umaknjen. Skrbi me zate. Kako se zares počutiš? Nato mu pustimo čas, da odgovori. Pomembno je, da ga ne prekinjamo, ne zmanjšujemo pomena njegovih težav in ne ponujamo takojšnjih rešitev. Stavki, kot so Saj bo minilo, Moraš misliti pozitivno ali Nimaš razloga za žalost, lahko človeka še bolj zaprejo vase.

Veliko več lahko dosežemo s preprostim sporočilom: Ni ti treba vsega reševati sam. Tukaj sem, če se želiš pogovoriti. Če človek pove, da je v stiski, ga spodbudimo k strokovni pomoči. Lahko mu ponudimo tudi konkretno podporo, na primer, da ga spremljamo do osebnega zdravnika ali mu pomagamo poiskati ustrezno svetovalnico.

Če se sami soočate z duševno stisko ali vas skrbi za bližnjega, v Sloveniji obstaja več možnosti za pomoč:

Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik: 116 123 – brezplačen in dosegljiv 24 ur na dan, vse dni v tednu.

Klic v duševni stiski: 01 520 99 00 – vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj.

TOM telefon za otroke in mladostnike: 116 111 – vsak dan med 12. in 20. uro.

Osebni zdravnik in centri za duševno zdravje – prvi korak do strokovne obravnave in nadaljnje podpore.

Društvo SOS telefon: 080 11 55 – brezplačna 24-urna pomoč ženskam in otrokom, ki doživljajo nasilje.

Če je človek v neposredni nevarnosti ali obstaja tveganje, da bi si kaj naredil, pokličite 112 oziroma poiščite nujno medicinsko pomoč. V takšni situaciji ga ne puščajte samega.

Morda je najpomembnejše, kar boste odnesli od tega prispevka, da ne sklepamo prehitro. Človek, ki se smeji, ni nujno srečen, tako kot človek, ki je tih, ni nujno v duševni stiski. Zunanje vedenje nam lahko ponudi namige, nikoli pa ne razkrije celotnega notranjega doživljanja. Namesto da čakamo na očitne znake, je bolje, da se naučimo drug drugega vprašati, kako smo – in odgovor tudi zares poslušati. Včasih človek ne potrebuje takojšnje rešitve, ampak predvsem občutek, da lahko pove, kako mu je, ne da bi ga kdo obsojal.

Viri: WHO, NIJZ, NHS, MIRA – Nacionalni program duševnega zdravja