Različne teorije v psihologiji so poskušale pojasniti samokritiko na podlagi številnih raziskav, ki so se ukvarjale z njenim nastankom in razvojem. Samokritičnost je kognitivni in čustveni proces negativnega samoocenjevanja, ki ima za posledico občutke ničvrednosti, samoprezira, manjvrednosti, neuspeha in krivde, piše krenizdravo. Med tem procesom se človek osredotoči na osebne pomanjkljivosti, napake in neizpolnjena pričakovanja.

Kaj je pretirana samokritičnost? 

Notranji kritik, s katerim se v tistem trenutku bori, je precej oster, spremljajo pa ga velik sram, krivda, samoobtoževanje in celo sovraštvo do samega sebe. Teorija kognitivne disonance meni, da ljudje doživljajo samokritičnost kot kognitivno nelagodje, kadar se njihova prepričanja in pričakovanja ne ujemajo z resničnostjo, kar jih vodi v samoobsojanje in samoprezir kot način obrambe pred to napetostjo.

Druga teorija, ki velja za pomembno za razvoj samokritičnosti, je teorija navezanosti, ki pravi, da odnosi, ki jih oblikujemo v zgodnjem otroštvu, oblikujejo način, kako pozneje oblikujemo navezanosti z drugimi pomembnimi ljudmi v našem življenju.

Če je bila navezanost na prve negovalce negativna in negotova, je to verjetno vodilo v razvoj nizke samozavesti ter občutkov manjvrednosti in neustreznosti v odrasli dobi, kar se lahko pozneje kaže kot samokritičnost. K vsemu temu prispevajo tudi naše pretekle izkušnje, ki jih ustvarjamo skozi življenje, še posebej v občutljivih letih razvoja.

Različne kritike, izzivi in travme, ki jih človek med odraščanjem doživlja in prejema od staršev, vrstnikov ali kakšnih drugih ljudi iz bližnjega okolja, pogosto ostanejo zakoreninjene v naših kognitivnih in čustvenih vzorcih, zaradi česar se človek vrednoti negativno, tj. s komentarji, ki jih je prejel.

Zunanji kritiki, ki so negativno vplivali na naš jaz in razvoj naše samopodobe, kmalu postanejo notranji kritiki, ki nas spremljajo v novih življenjskih situacijah in tako pustijo negativen pečat tudi na prijetnih in pozitivnih izkušnjah.

Kako je videti pomanjkanje samokritičnosti? 

Čeprav se zdi, da je samokritičnost pri ljudeh pogost pojav, se zdi, da imajo številni med njimi precej zmanjšano sposobnost samokritičnosti, o čemer ni tako težko sklepati, če malo bolje analiziramo zasebne in poslovne odnose. Pomanjkanje samokritičnosti je pogosto povezano s posameznikovo težavo, da se zavestno distancira in presoja lastna dejanja z višjega moralnega vidika, kar je metakognitivna funkcija, ki jo lahko dosežemo le, če na njej delamo in če jo privzgojimo.  

So dejanja, ki so slaba in ki jih jasno opredelimo kot napačna in jih preprosto ločimo po tem. Če pa pustimo ob strani psihopate in kriminalce, ki jih najpogosteje povezujemo s tovrstnimi dejanji, ter psihopatološke težave se v ozadju skrivajo številna vsakdanja dejanja, ki kažejo na to, da nekateri na videz dobri ljudje okoli nas očitno nimajo razvite samokritičnosti in v nekoliko manjši meri vplivajo na družbo kot celoto, res pa vplivajo na bližnjo okolico s svojimi ne tako neškodljivimi dejanji.

Takšna vedenja kažejo na to, da nekdo nima razvite samokritičnosti niti v tistih zdravih mejah, ki nam omogočajo, da vsak večer mirno zaspimo in se zjutraj mirno pogledamo v ogledalo, ne da bi za vsakdanja dejanja iskali izgovore ali utemeljitve, ker niso moralno vprašljivi.

Kaj je zdrava samokritičnost?

Čeprav ima samokritičnost globoke korenine v zgodnjih izkušnjah in čustvenih vzorcih, ki jih ustvarjamo skozi življenje, je dobro, da lahko še vedno sprejmemo sočutje, namesto da samodejno delujemo skozi obsojajoče misli in s tem vplivamo na lastno pozitivno spremembo.

Tisti, ki se kritizirajo, imajo do sebe po navadi previsoka merila in pričakovanja, kar jih dolgoročno vodi v kronični občutek nezadovoljstva in ničvrednosti. Poleg tega, da povzroča dodatne psihične težave, onemogoča osebno rast, moti tesne odnose in prispeva k zapletanju v negativni krog čustev in misli.

Samokritičnost je povezana s togimi in neprilagodljivimi strategijami čustvene regulacije in obrambnimi mehanizmi, kot so izogibanje, prežvekovanje, samodejne negativne misli, pretirano razmišljanje itd. Najenostavnejša ugotovitev samokritičnosti je dejstvo, da smo sami sebi največji sovražniki in kritiki, ki ne odpuščajo napak in ne dopuščajo drugih priložnosti.

To je tesno povezano z nezdravim perfekcionizmom in strahom pred neuspehom ter skrito potrebo po odobravanju drugih, ki bo potrdilo lastno vrednost, ki je sami ne znamo uresničiti.

Sploh potrebujemo samokritičnost? 

Zaželene so zdrave oblike samokritike, saj pomanjkanje le-te marsikatero dejanje res postavi pod vprašaj. Vendar se je treba zavedati, da je lahko samokritičnost v nekaterih situacijah koristna strategija, v drugih pa popolnoma neuporabna in negativno vpliva na nas.

Strokovnjaki se strinjajo, da je samokritičnost bolj škodljiva kot koristna, vendar ima pomembno vlogo pri popravljanju vedenja, predvsem tistih, s katerimi nismo zadovoljni in na nas ne vplivajo pozitivno. Vendar lahko rečemo, da je učinkovitejša strategija do popravljanja lastnih napak, spreminjanja nezaželenih vzorcev in vedenja sočutje, ne pa kritika. 

Vir: krenizdravo