O prepoznavanju prvih znakov, o tem kaj ljudi napelje do tega, da storijo samomor, pa tudi kako takim ljudem pomagati, smo se ob svetovnem dnevu samomora pogovarjali s suicidologinjo dr. Saško Roškar.
 

»Človek, ki razmišlja o samomoru, je po navadi ambivalenten, obupan nad življenjem in zato opozarja nase z besedami kot »ne morem več ...«, »nima smisla ...«, »bolje bi jim bilo brez mene ...«. »Na take znaki moramo biti pozorni. Ob tem moramo biti pozorni tudi na nenavadno, spremenjeno obnašanje, ki ni značilno za osebo. Recimo, da se prej družabna oseba začne umikati v samoto, je obupana, jokava, prej zelo urejena oseba se začne zanemarjati ipd. Nekateri se celo začnejo na neki način poslavljati, recimo, hočejo poravnati vse račune, postanejo pretirano skrbni, vračajo malenkosti ali celo pišejo oporoko,« pravi suicidologinja dr. Saška Roškar.

Pri mladostnikih drugače …

Pri mladostnikih se znaki samomorilnosti največkrat odražajo skozi vedenje. Ogrožen mladostnik se bodisi umakne v osamo in prekine socialne stike bodisi začne svojo stisko izražati navzven, tako začne zlorabljati droge in/ali alkohol, kaže znake pretirane jeze in razdražljivosti, izraža občutke nemoči in ujetosti ter željo po smrti. Spremenjeno vedenje mladostnika največkrat opazijo starši ali delavci na šoli. Kadar se nam zdi, da bi mladostnik lahko razmišljal o samomoru, se z njim o tem pogovorimo ter po potrebi poiščimo strokovno pomoč.

Kakšni so vzroki za samomor?

Po navadi gre za sovplivanje različnih dejavnikov. Med tiste, ki povečujejo tveganje za samomor, pa prištevamo nekatere osebnostne značilnosti, kot sta impulzivnost, agresivnost, nekatere oblike nezdravega življenjskega sloga, primer je čezmerno pitje alkohola, določene negativne življenjske dogodke (npr. brezposelnost, težko bolezen, ločitev, smrt bližnjega itd.), osamljenost, starost (tveganje za samomor je višje pri starejši populaciji), predvsem pa prisotnost duševnih težav ali bolezni (npr. depresije).

»Samomor se največkrat zgodi kot zaplet neke duševne motnje, najpogosteje je to depresija, saj se dolgotrajnejše stiske povezujejo z občutkom brezupa in s prepričanjem, da sta situacija in problem nerešljiva. Treba je poudariti, da posamezen dejavnik še ne pomeni tveganja za samomor, se pa ta izrazito poveča, kadar se več dejavnikov tveganja pojavi hkrati,« pravi Roškarjeva.

Povod za samomor in tudi druge oblike samomorilnega vedenja (npr. samomorilni poskus) so največkrat tudi težave v medosebnih odnosih (npr. ločitev), finančne težave, neozdravljiva ali kronična bolezen ter smrt partnerja ali koga od bližnjih.

Kako pomagati osebi, ki želi narediti samomor?

Dr. Roškarjeva pravi, da osebi, za katero se nam zdi, da je v stiski, povejmo, da nas skrbi zanjo in da smo opazili, da se z njo nekaj dogaja. Spodbujajmo osebo, da čim prej poišče pomoč. Kadar se nam zdi, da je stiska tako huda, da oseba razmišlja o samomoru, jo lahko tudi direktno vprašamo o tem, ali razmišlja, da bi si kaj naredila. Kadar je odgovor pritrdilen in je oseba v samomorilni stiski, je ne puščajmo samo, skušajmo delovati čim bolj pomirjujoče, osebi nudimo podporo, predvsem pa čim prej poiščimo strokovno pomoč. Strokovno pomoč lahko poiščemo v najbližjem zdravstvenem domu ali v najbližji bolnišnici (splošni ali psihiatrični).

Številke se manjšajo, a so še vedno previsoke!

V letu 2008 je samomorilni količnik (število umrlih zaradi samomora na sto tisoč prebivalcev letno) v Sloveniji znašal 20,08 (32,27 za moške in 8,17 za ženske), kar je najnižje v zadnjih nekaj desetletjih. Slovenijo to še vedno uvršča med prve štiri države v Evropi.

Tveganje za samomor je večje med moškimi kot med ženskami. Razmerje med moškimi in ženskami umrlimi zaradi samomora je bilo v letu 2008 3,9:1, kar pomeni, da se je na vsak ženski samomor zgodilo 3,9 moških samomorov. Kar se tiče starosti, je tveganje za samomor večje v višjih starostnih skupinah – samomorilni količnik je najvišji v starostni skupini nad 65 let.

Število samomorov od leta 1997 postopno upada, zlasti je zmanjševanje samomorilnega količnika opaziti po letu 2004. Upad samomorilnega količnika je opazen v vseh starostnih skupinah, najbolj pa v starostnem obdobju med 35 in 39 leti.