Sposobnost čutiti primerna čustva, jih čutiti v primerni intenzivnosti ter jih tudi primerno izražati, ni nekaj, s čimer se rodimo, temveč nekaj, česar se naučimo. Učimo se od svojega rojstva dalje, najprej od staršev ter družine in nato od družbe. Veliko psihoterapevtskega dela je prav na tem, da stranki pomagamo popraviti neprimerne vzorce čustvovanja.

Prav zato, ker so določena čustva v določenih družbah dojeta drugače, lahko vidimo tudi kulturne razlike. Britanska kultura, kjer psihoterapevtsko dejavnost opravljam sam, recimo ne dovoljuje izražanja jeze na enak način, kot bi to bili navajeni v kontinentalni Evropi. Zato je na to treba biti pozoren tudi pri delu s klienti v psihoterapevtskem okolju ter biti dovzeten na kulturološke razlike.

Skupaj s čustvi pa se naučimo dojemati tudi sebe, druge in svet ter dojemati svojo vrednost kot osebe. Vse to se učimo preko interakcije z drugimi ter medčloveskega kontakta. In enako velja tudi za žalost in depresijo.

Depresija ni podaljšana ali intenzivnejša žalost

Velikokrat menjamo depresijo in žalost ter k temu dodamo še slabo razpoloženje, pri čemer pa so si omenjena čustva med seboj bistveno kvalitativno različna. Depresija zato ni zgolj intenzivnejša žalost ali pa podaljšano obdobje žalosti. Od žalosti se torej razlikuje kvalitativno in ne kvantitativno.

Ekstremna žalost ali žalovanje ne povzročata depresije. To pa sicer še ne pomeni, da nam v takšnih primerih ni treba biti še posebej pozoren na morebitne znake depresije. Tako je žalost čustvo, ki ga bomo čutili, ko bomo izgubili nekaj, kar nam je drago. Lahko gre za osebo, predmet ali kar koli, kar dojemamo kot pomembno za nas - lahko je pričakovana pridobitev v prihodnosti, ki pa se ne zgodi. Žalost tako predstavlja naš odziv na novo nastalo razmerje med nami ter izgubo ter je lahko povsem zdrav odziv na situacijo, ki nam je pomembna.

Pomembno pri žalosti je to, da v enačbo ne vključuje dojemanja lastne vrednosti. Kaj to pomeni? V primeru, da izgubimo nekaj, kar nam je drago ali pa tega ne dosežemo ali pridobimo, svoje vrednosti in pomembnosti ne bomo istovetili z izgubo. Percepcija nas samih se torej ne spremeni - nanjo izguba nima nikakršnega vpliva. Če se torej razidemo s partnerjem, sebe ne bomo vrednotili z izgubo, saj nas ta izguba kot osebo ni spremenila ter ne vpliva na naš položaj kot osebe v svetu.

Medtem ko depresija na drugi strani dejansko nosi elemente samovrednotenja ter identifikacije z izgubo; percepcije sebe in svoje vrednosti v luči izgube. V nasprotju z žalostjo je lahko depresija skupek najrazličnejših čustev, med katerimi jih je veliko usmerjenih tudi vase - torej lastno vrednost. Depresija tako lahko prinese vse od okrnjene samopodobe, samosovraštva, samoprezira, občutka manjvrednosti ali ničvrednosti, obupa ter brezupa.

Depresija tako lahko izhaja iz identifikacije z izgubo ter domneve, da izguba vpliva na nas kot človeka ter nas na nek način zanika. Če se torej istovetimo s svojim delom, pozicijo, socialnim ali finančnim statusom ter tak status izgubimo, bomo v tveganju za depresijo. Enako velja, če sebe ne vidimo kot avtonomne osebe ter smo od partnerja čustveno odvisni, potem pa partnerja izgubimo. Če smisel lastnega življenja polagamo v drugega, bomo smisel izgubili, ko tega drugega izgubimo.

Vedno, ko bomo nase, na svojo vrednost in pomembnost gledali skozi oči identifikacije z nečem ali nekom tretjim ter naš smisel in smisel našega sveta pogojevali z nečim tretjim, bomo v svoje življenje odprli vrata depresiji. Ko smatramo celoten svet, življenje in nas same za brezsmiselne takrat, ko izgubimo nekaj, kar nam je bilo drago, naša lastna vrednost v naših lastnih očeh izpuhti in depresija se priplazi v naše življenje.