Jungovsko definicijo sence lahko primerjamo z Freudovo definicijo ledene gore oz. nezavednega. Za razliko od Freudove ledene gore in nezavednih vsebin je po Jungu senca lahko bodisi negativen bodisi pozitiven del nas, ki ga ne želimo sprejeti. 

Ljudje običajno svoje 'manj' prijetne lastnosti zanikamo ali pa jih preprosto nočemo sprejeti. A to ne pomeni, da jih nimamo. Noben človek, prav nihče od nas, ni popolnoma črn ali popolnoma bel. Povedano drugače, nihče od nas nima le najlepših, najboljših in vseh tistih opevanih značilnosti, ki jih tako obožujemo, temveč imamo vsi tudi manj prijetne lastnosti. Ker takšne lastnosti večina ljudi načeloma pri sebi zanika, je senca po Jungu večinoma negativna. 

Obstajajo pa vsekakor tudi pozitivni vidiki, ki lahko ostanejo skriti oz. prikriti v človekovi senci –  to se navadno odraža pri ljudeh z nizko samozavestjo ter pri ljudeh, ki trpijo za tesnobo ali imajo izkrivljeno samopodobo. ''Vsak ima senco,'' je zapisal Jung. ''Manj, ko se jo zavedamo, bolj nezavedno vpliva na naše življenje.'' Po nekaterih virih je senca lahko delno povezana s primitivnejšimi živalskimi nagoni, ki jih v zgodnjem otroštvu nadomesti zavestni um. 

Vsi imamo osnovne človeške potrebe. Te potrebe vključujejo fiziološke potrebe, potrebe po varnosti in zaščiti ter potrebe po pripadnosti. Te potrebe so biološke in nagonske. Vsak otrok pozna dobroto, ljubezen in radodarnost, hkrati pa vsak pozna tudi jezo, sebičnost in pohlep (če jim je le dovoljeno čutiti ves spekter čustev). Ta čustva so del človeške narave. Ko odraščamo, pa pri večini ljudi pride do določenega trenutka, ko so lastnosti, ki so označene kot 'dobre', seveda sprejete, tiste, ki so označene kot 'slabe', pa se začnejo zatirati. Otrok tega nikoli ne naredi sam! Zatiranje nezaželenih delov ustvarja tisto, kar je psiholog Carl Jung imenoval osebna senca, ob tem pa je pravil: ''Svetlobe ni brez sence in psihične celovitosti ni brez nepopolnosti.''

Senca naj bi se kazala v nagonskih in iracionalnih nagnjenjih 

Po Jungu je senca, ker je nagonska in iracionalna, nagnjena k psihološki projekciji, v kateri je zaznana osebna manjvrednost prepoznana kot zaznana moralna pomanjkljivost nekoga drugega. Povedano drugače – vse lastnosti, ki jih ne sprejmemo pri sebi, vidimo v zrcalni obliki pri drugemu človeku. Jung govori o tem, da ima 'faktor, ki ustvarja projekcije', če ostanejo te projekcije skrite, proste roke in na naše življenje vpliva z nezavednimi vzorci. Te projekcije izolirajo in škodujejo posameznikom, tako da delujejo kot nenehno zgoščena tančica iluzije med egom in resničnim svetom.

Jung v svojih delih govori o tem, da obstaja več plasti sence. Zgornje plasti vsebujejo pomemben tok in manifestacije neposrednih osebnih izkušenj. Te pri posamezniku postanejo nezavedne zaradi preusmerjanja pozornosti z ene stvari na drugo, kar se kaže kot preprosta pozabljivost ali zatiranje. Pod temi samosvojimi plastmi pa so arhetipi, ki tvorijo psihične vsebine vseh človeških izkušenj. Jung je to globljo plast opisal kot psihično dejavnost, ki poteka neodvisno od zavestnega uma in ni odvisna niti od zgornjih plasti nezavednega.

Kako 'ozavestiti' senčni del osebnosti?

Poudarjamo, da vsa čustva, ki jih navadno označujemo za negativna, denimo jeza, žalost ali katero koli drugo čustvo (konec koncev je lahko za veliko ljudi negativno čustvo, verjeli ali ne, sreča), v resnici niso negativna. Šele s procesom zavedanja samega sebe lahko v celoti sprejmemo sebe kot celoto in zaživimo v iskrenosti. 

Gremo končno h konkretnemu primeru. Če in ko se posameznik ne zaveda svojih lastnosti in notranjih vzgibov, te vidi kot negativne lastnosti nekoga drugega. Človek, ki je bil denimo vzgojen in je vse življenje odraščal v prepričanju, da je narobe, če se postaviš zase ter na zdrav način izraziš svoje mnenje, želje in potrebe, lahko te lastnosti pri nekom drugemu vidi kot egoistične značilnosti ali pa celo kot agresijo, četudi te lastnosti dejansko niso izražene. Verjetno pa je vsem jasno, da je na nižjih ravneh samozavedanja lažje kazati s prstom na druge, kot da bi se soočili z lastnimi zatrtimi vzorci in značilnostmi, ki si jih ne priznavamo. Na tem mestu poudarjamo – in tudi Jung ter drugi psihologi govorijo o tem – da imamo vsi takšne in drugačne značilnosti, vzorce in mehanizme delovanja, na katerih moramo tekom življenja delati. 

Vsak del nas, ki se mu odrečemo, se obrne proti nam. Osebna senca predstavlja zbirko teh 'odrinjenih' delov. Delo s 'senco' lahko vodi do večje stopnje samozavedanja, osebnega prebujanja, večje energije in večje iskrenosti – do samega sebe in seveda do drugih. Raziskovanje naše senčne strani nam daje izjemne možnosti za osebno rast in razvoj.

Kaj se zgodi, ko začenjamo 'sprejemati' manj prijetne in odrinjene dele svoje osebnosti?

Izboljšan odnos s samim sabo in z drugimi 

Ko integrirate svojo senčno stran in se z njo sprijaznite, vidite sebe jasneje. Postanete bolj človeški in celostni. Ko sprejmete svoje 'negativne lastnosti' (še enkrat poudarjamo, da to v resnici niso), lažje sprejmete lastnosti drugih. Ko si začnemo prizadevati za notranjo rast, nas ob vedenju drugih le malokrat obide nelagodje. Komunikacija z drugimi postane lažja, prav tako pa začnemo sprejemati vso paleto čustev, ki se poraja v nas. 

Sprejemamo se takšne, kakršni smo 

To ne pomeni, da nasilen človek sprejme samega sebe in da ga sprejmejo vsi okoli njega. To, da se sprejmemo takšne, kakršni smo, pomeni, da sprejmemo 'slabe' in 'dobre' dneve, 'dobra' in 'slaba' čustva. Sprejmemo sebe, druge, navsezadnje pa tudi in predvsem življenje, takšno, kakršno je. 

Jasnejše 'gledanje'

Delo s senco prinaša to, da se vidimo takšne, kakršni smo. Ne vidimo se kot superiorne ali boljše od ostalih, prav tako pa se ne počutimo več 'majhni' ali 'nevredni'. Bolj smo sočutni, razumevajoči in 'celi'. 

Izboljšana energija in fizično zdravje

Ukvarjanje s senco prinaša dodatno energijo, saj le to ne vlagamo več v nepotrebne boje in označevanje čustev in ljudi kot slabe in dobre, temveč sprejmemo vse takšno, kot je.  Delo s senco lahko prinese notranjo moč in večji občutek za ravnotežje, s čimer se bolje opremite za spopadanje z življenjskimi izzivi. Še enkrat poudarjamo - to, da začnemo 'osebno rasti' ne pomeni, da ne prihajajo več 'slabi' dnevi, 'slabi' trenutki in 'slaba' čustva, temveč da vse to znamo obrniti sebi v prid. 

Psihološka integracija in zrelost

Dokler zanikamo svojo senco in tlačimo določene dele sebe, je občutek celovitosti in enotnosti nedosegljiv. Integriranje sence nas pripelje korak bližje uresničitvi občutka celote. To je ključni korak k zreli odraslosti. Človeku, ki se zaveda samega sebe, vseh svojih lastnosti in vseh mehanizmov delovanja, le malokaj predstavlja izziv, ki mu ne bi mogel biti kos. 

Večja ustvarjalnost

Ena največjih prednosti jungovskega dela s senco je to, da odkrije več svojega ustvarjalnega potenciala. Kot sta ugotovila psihologa Abraham Maslow in Carl Rogers, je kreativnost pri duševno zdravih (integriranih) posameznikih spontani pojav.

Kaj lahko pomaga, če se želite začeti ukvarjati z osebnostno rastjo?

Senca predstavlja skupino različnih delov, skritih v naši psihi. Kot smo že omenili, v psihologiji obstajajo številni izrazi za senco. Preden jo spoznate je koristno, da do sebe začnete gojiti občutek brezpogojne prijaznosti in sprejetosti. V budizmu to imenujejo maitri. Brez prijaznosti in sočutja je težko gledati na naše 'manj lepe lastnosti', prav tako pa je težje sprejeti 'manj lepe dni'. Na začetku, pa tudi kasneje bodite s seboj 'prizanesljivi'. Dajte in vzemite si čas, ki ga potrebujete, posebej, če ste starejši. Štiridesetletno delovanje v enakih vzorcih ni enako kot npr. dvajsetletno! 

Če ste navajeni čutiti sram ali krivdo, morate ta čustva preobraziti v prijaznost, samo sprejemanje in sočutje. Dobro je, da v prvih korakih prepoznate, od kje prihajajo. Velikokrat za takšna in drugačna čustva ugotovimo, da sploh 'niso naša'. Vse to se ne zgodi iz danes na jutri! 

Poskusite se začeti sprejemati. Začnite sprejemati lastno človečnost. Ne pozabite, da imamo vsi senco. Vsi imamo dobre, malo manj lepe in tudi tiste 'negativne' lastnosti, ki so za družbo in določene posameznike nesprejemljivi. A kot je bilo povedano - vsi jih imamo! 

Navsezadnje pa meditacija pomaga spodbuditi nezavedno zavedanje – sposobnost, da se zavedamo sedanjega trenutka, ne da bi vključevali notranjega kritika ali druge načine presoje. Samozavedanje in samorefleksija sta predhodnika dela s senco, ker nam pomagata opazovati in ocenjevati občutke in čustvene reakcije brez presoje ali kritike.

Na koncu je koristno, da si vzamete pet ali deset minut, da razmislite o svoji interakciji z drugimi in o povezanih reakcijah. Kar koli vas moti pri drugem, je verjetno odklonjen del vas samih. Spoznajte ta del in ga sprejmite in naslednjič morda ne bo vzbudil močnega čustvenega naboja, ko ga boste opazovali v drugem.

Ne glede na to, ali je senca pozitivna ali negativna, je pomembno, da človek stopi z njo v stik. ''Dolžni smo si priznati vse svoje lastnosti. Če katere od svojih plati ne vidimo, se ne moremo razumeti. Lastnost moramo vključiti v svojo osebnost, sicer nas omejuje in smo le polovična oseba ter karikatura samih sebe,'' pravi Jung. Delo s takšnimi in drugačnimi vzorci in mehanizmi delovanja nikakor ni enostavno, je pa vredno vsega, kar prinaša s sabo. 

Na tem mestu še poudarjamo, da ni nič narobe, temveč je celo koristno, če pri tovrstnem izboljševanju sebe in svojih lastnosti, predvsem pa njihovem sprejemanju, poiščemo strokovno pomoč – psihologa, terapevta ali pa kakšnega drugega strokovnjaka. Vsekakor je tovrstno delo vredno truda, saj nam omogoča, da sami sebe, druge in življenje kot celoto, sprejmemo takšno, kakršno je. 

Viri: Collective-evolution, Scottjeffrey, Lonerwolf, Wikipedia.