Komunikacijske ovire pri osebah z demenco

Komunikacija ima lahko velik vpliv na kakovost življenja oseb z demenco, zato je po eni strani pomembno, da svojci razumejo njihove potrebe, želje in čustva, po drugi strani pa ustrezna komunikacija bolnikom pomaga ohraniti občutek zase, odnose in kakovost življenja nasploh. Čeprav komuniciranje sčasoma postaja vse zahtevnejše in zahteva preoblikovanje, obstaja veliko načinov, kako si lahko pri tem pomagati. 

»Če se oseba z demenco težje izraža, lahko sčasoma izgubi samozavest in se počuti tesnobno ali depresivno. Morda ima težave pri iskanju besed, morda ponavlja besede in besedne zveze ali besede uporablja napačno. Lahko izgublja miselni tok, ima težave pri smiselni organizaciji besed ali se celo vrne h govorjenju maternega jezika, če to ni slovenski jezik. Poleg težav z uporabo besed in jezika ima lahko oseba z demenco pridružene tudi težave z vidom ali sluhom, kar še dodatno oteži komunikacijo.«

Spodbujanje h komunikaciji 

Nekatere osebe z demenco potrebujejo precej spodbude pri komunikaciji, sploh če opazimo, da same ne začenjajo pogovora. Pri tem lahko pomagata jasno in počasno izražanje s krajšimi in preprostimi stavki ter izogibanje številnim vprašanjem, saj lahko povzročajo zmedo. Med pogovorom vzpostavimo očesni stik, a pri tem ne smemo pretiravati (npr. nepremično strmeti dalj časa). Če vidimo, da nas oseba ne razume, ne smemo biti nestrpni ali siliti k odgovorom, ampak lahko razmislimo o podpornih načinih – npr. pokažemo z gesto, napišemo na listek papirja … Prav tako je treba osebi dati čas, da se odzove, sicer se lahko počuti pod pritiskom.

 Če je v bližini več drugih oseb, jo lahko po presoji spodbudimo tudi k pogovoru z ostalimi. Vsebini njihovih pogovorov se nikakor ne smemo posmehovati, ne smemo se se spuščati v konflikte ali biti preveč pokroviteljski. V pogovoru je pomembno potrjevati to, kar oseba pove, četudi ne odgovori na zastavljeno vprašanje ali pa se zdi, da je to, kar pravi, zunaj konteksta. Če nam pripoveduje nekaj, za kar vemo, da ni resnično, ji ne nasprotujemo, saj jo na ta način samo dodatno vznemirimo. Izogibati se je treba tudi ustvarjanju kompleksnejših izbir – stvari raje poenostavimo. Oseba z demenco ima svoje dostojanstvo, zato se z njo nikoli ne pogovarjajmo na ravni otroka. Včasih v pogovorih pomaga tudi kanček humorja, ki osebo razbremeni ob nesporazumu.

Komunikacija s telesno govorico in fizičnim stikom

Komunikacija niso samo besede, temveč tudi gestikulacija, gibanje v prostoru, mimika obraza in ton govora, ki dajo povedanemu kontekst ali dodatno potrditev. Govorica telesa in fizični stik sta pri osebah z demenco pomemben element, zlasti kadar komunikacija postaja otežena. V tem primeru je pomembno, da ohranjamo potrpežljivost in mirnost, saj bo oseba na drugi strani to začutila. Pogosto se daje premalo poudarka tudi tonu govora, zato je treba ozavestiti, kako govorimo. Je naš ton prijazen, topel in pozitiven ali hladen, 'robotski', neprijazen? Pogovarjajmo se na spoštljivi razdalji – v vidnem polju osebe, a ne predaleč, da nas lahko vidi, in tudi ne preblizu, saj se lahko ob tem počuti ogroženo in utesnjeno. Pomaga tudi, da smo na enaki višini, denimo na stolu, če sedi ali leži. Zelo pomembno je opazovati govorico telesa in ji slediti z ustreznimi odzivi. Lahko jo pobožamo, objamemo ali primemo za roko, če je to primerno in ustrezno v kontekstu pogovora. Če začutimo odpor, ne silimo k telesnemu stiku in spoštujmo osebni prostor. Naša telesna govorica naj bo skladna z besedami, saj osebe z demenco prepoznavajo nebesedna sporočila. Hitri in nervozni gibi ter napetost na obrazu lahko hitro vznemirijo in zbegajo. 

Spremembe v zmožnosti komunikacije

Spremembe v zmožnosti komunikacije so lahko različne in so odvisne predvsem od osebe in od obdobja v procesu bolezni, v katerem je trenutno. Če pogledamo natančneje, je v zgodnjih fazah oseba z demenco še vedno sposobna sodelovati v smiselnih pogovorih in družabnih dejavnostih, vendar pa se lahko počuti preobremenjena zaradi pretirane stimulacije ali pa ima težave pri iskanju besed. V srednji ali pozni fazi pa ima oseba že večje težave in se zanaša predvsem na neverbalno komunikacijo. Zlasti v poznejšem obdobju, ko bolezen že zelo napreduje, se je pomembno osebi predstaviti, spodbujati neverbalno komunikacijo, uporabljati dotik, poglede, zvoke, vonjave in okuse, z osebo še vedno ravnati dostojanstveno in se izogibati pogovoru, kot da je ni tam. Včasih svojci ne vedo, kako bi se odzvali in kaj bi rekli, kar je normalno. Včasih je že sama prisotnost dovolj, da vzdržujemo povezanost in odnos z osebo. 

Čemu se je treba v pogovorih izogibati?

– Prepirom: prepiranje, argumentacija in konflikti z osebami z demenco niso le nesmiselni, ampak pogosto tudi škodljivi, saj jih lahko razburijo, razjezijo ali potrejo.

– Popravljanju in kritiziranju: nobenega razloga ni, da bi osebo sistematično popravljali in opozarjali na njene napake, saj jo lahko to spravi v zadrego.

– Opominjanju na pokojnika: neredko ljudje z demenco verjamejo, da je njihov pokojni zakonec ali druga ljubljena oseba še vedno živa. Morda se počutijo zmedene in prizadete, ker ne pridejo na obisk. Če jih opominjamo, da osebe ni več, se bodo morda razburili in bodo celo jezni na nas. Čeprav bodo na to zelo verjetno kmalu pozabili in se vrnili k prepričanju, da je ljubljena oseba še vedno živa, jih je nesmiselno samodejno opominjati na to. Izjema je situacija, ko sami vprašajo, ali je ljubljena oseba še živa. V tem primeru je pomembno, da smo iskreni.

Kam po pomoč? 

Skrb za osebo z demenco je lahko za svojce zelo izčrpavajoča in mnogi ne vedo, kam se obrniti v trenutkih dilem, preutrujenosti in vprašanj. V takšnih primerih je zelo pomembno poiskati pomoč. Pri nas je na tem področju zelo aktivno Slovensko združenje za pomoč pri demenci – Spominčica, katerega primarni cilj je zagotavljanje strokovne in učinkovite pomoči osebam z demenco ter njihovim svojcem in skrbnikom. 

Viri: AlzOrg / DementiaOrg / SpominčicaSi