Sindrom gospe Bovary je motnja, ki se je pojavila po razmahu romantičnih romanov v 19. stoletju. Zanjo je značilna idealizacija ljubezni in iskanje popolne ljubezni, ki se tako vedno konča s frustracijami, razočaranjem in spoznanjem, da ta ne obstaja. Gre za psihopatologijo, ki jo je leta 1892 prvič opisal filozof Jules de Gaultier. V svojem eseju po knjigi Gospa Bovary govori o glavni junakinji Emmi, ki je po njegovem mnenju popoln stereotip osebe s kroničnim nezadovoljstvom. Izraz bovarizem je bil v psihologiji skovan v 20. stoletju, ko so ga začeli preučevati psihoanalitiki. Uporablja se za označevanje sindroma, za katerega sta značilna nezadovoljstvo in frustracija zaradi neusklajenosti med pričakovanji in težnjami ter resničnostjo. Simptomi vključujejo nerealna pričakovanja, kronične občutke praznine, neuresničljive cilje, pristranskost, zanikanje resničnosti, odsotnost samospoznanja. 

Kdo je bila gospa Bovary? 

Literarna oseba je Emma Bovary, ki jo je v knjigi iz leta 1857 zelo pronicljivo opisal Gustave Flaubert. Mož jo je imel rad, a na drugačen način, kot si je želela ona. To pa je bil deloma tudi razlog, da je vse življenje tako rada prebirala romantične romane. Nenehno iskanje strastnih in ljubezenskih odnosov, o katerih je prebirala v knjigah, je v njej povzročalo strašno nezadovoljstvo. Po hudi depresiji se njen mož Charles odločil, da se bodo preselili v majhno mesto, kjer se Emma zaplete v razmerje z dvema ljubimcema, mladim študentom in zapeljivcem Rodolphom. Ker je zadovoljevanje hrepenenj tako močno, ji je popolnoma vseeno, če zadolži svojo družino, zanemarja hčerko in škoduje ljudem okoli sebe. Njen odnos z ljubimcema je posesiven, ljubosumen in zelo odvisen. Ker jo zapustita oba, naredi samomor z arzenikom. Gospa Bovary je podobna drugim literarnim likom, kot je tudi Anna Karenina. Gre za zavračanje svoje družine in vloge žene, z namenom iskanja popolne ljubezni.

4 ključne značilnosti sindroma Gospe Bovary

• Zasvojenost z romantiko: Osebe s sindromom Gospe Bovary ne znajo biti same s seboj. Vseskozi živijo v prepričanju, da bo nekega dne prišel popoln partner in njihovo življenje obrnil na glavo, izničil vse težave ter jim omogočil srečno življenje. A kmalu spoznajo, da takšna oseba ne obstaja. Ko zaključijo en odnos, hitro začnejo drugega. Njihov edini cilj je najti osebo, kot jih vidijo v romantičnih filmih in knjigah. Vsakič, ko vstopijo v odnos z novim partnerjem, postane njihovo vedenje obsesivno.

• Nemogoče partnerske zveze: Zaradi nezmožnosti ohranjanja zdravega partnerskega odnosa se velikokrat osredotočajo na neperspektivne odnose, s katerimi skušajo loviti iluzijo popolne ljubezni. To se kaže v zapletanju s partnerji, ki so že v razmerju ali celo poročeni, pa tudi takšnimi, ki so čustveno nefunkcionalni. Takšni so zanje zanimivi predvsem zato, ker jih doživljajo kot strastne in romantične. 

• Stalno nezadovoljstvo: Takšne osebe začnejo po začetni evforiji v odnosu kaj kmalu opažati, da partner niti približno ni idealen in je samo človek z vsemi plusi in minusi. Idealizacija izgine in nastopi frustracija. Partner nenadoma ni več tisti ’pravi’, zato začnejo izgubljati zanimanje. A dejstvo je, da lahko skačejo iz zveze v zvezo, pa ne bodo zadovoljni z nikomer. Ljubezni po začetni fazi zaljubljenosti kmalu izpuhti, saj imajo zelo izkrivljeno predstavo odnosov. 

• Posnemanje ljubljene osebe: Za sindrom je značilno tudi posnemanje partnerja, v smislu, da takšne osebe začnejo kopirati vse, kar ima partner rad - njegove hobije in celo način razmišljanja. To pa izhaja iz izrazitega občudovanja do druge osebe. 

Sindrom Gospe Bovary je bil v preteklosti pogostejši pri ženskah, kar pripisujejo dejstvu, da so takrat moški predvsem delali, ženske pa so bile doma. V današnjem času se je sindrom uravnotežil pri obeh spolih. Za takšne osebe je značilno, da zelo rade prebirajo romantične romane ali gledajo filme z ljubezensko vsebino, kar povzroči odmik od resničnega življenja. Pogosto gre za osebe, ki so bile v otroštvu zavrnjene ali zavržene in so čutile pomanjkanje pozornosti. Imajo izrazito potrebo po partnerjevi naklonjenosti in pozornosti, saj tega v otroštvu niso bile deležne. Pogosto imajo tudi težave s tesnobo, depresijo, občasno pa je sindrom povezan s težjimi motnjami, kot so obsesivne, mejne, narcisistične ali histrionične osebnostne motnje, kar zahteva ustrezno obravnavo. 

Vir: ExploringYourMind