Naš odnos do vsako leto več svečk na torti in vse bolj oddaljene letnice rojstva se skozi življenje spreminja. Med odraščanjem se nam rojstni dnevi zdijo posebna zmaga, saj postajamo vse zrelejši in pomembnejši. Vsako leto se nam zdi kot stopnička na poti k odraslosti, ki nam pomeni neodvisnost in svobodo. 

A kmalu se začne želja po vse višji številki zmanjševati in prvi večji mejnik, ki se ga mnogi (zlasti ženske) bojijo, je številka 30. Magična meja nekaterim predstavlja prvi resen korak v odraslost in marsikdo se znajde pod težo pritiskov, da bi moral v življenju že kaj ustvariti. Morda resen partnerski odnos, zakon, družino, dom. 

V tem obdobju se začnejo tudi prve telesne spremembe, ki nas ob pogledu v ogledalo vedno znova opominjajo, da imamo za seboj življenjske izkušnje, ki so na nas pustile pečat. Počasi začnemo tudi zares razumeti, da staranje ni koncept daljne prihodnosti, ampak da poteka prav zdaj. 

»Staranje je tudi opomin na naše minevanje in dejstvo, da se bo naše življenje nekega dne končalo. «

Zakaj na koncept staranja gledamo kot na nekaj, kar je treba premagati, prelisičiti, morda celo zaustaviti? Kaj pa, če bi preprosto sprejeli vse, kar nam to prinese? Poplava sodobnih pomlajevalnih metod jasno kaže, kako zelo si želimo brisati gube, ohranjati mladosten videz in vitko postavo ter biti videti vsaj deset let mlajši. Staranje nedvomno predstavlja velik izziv vsem, ki dajejo velik poudarek svojemu videzu in manjšega svoji vsebini, osebnosti. 

Seveda je prav, da skrbimo za svoje telo in videz, težava pa nastane, če postanemo močno obremenjeni in morda celo obsedeni s spremembami, ki jim ne moremo ubežati. Eno pomembnejših gibanj, ki skuša presegati prepričanje, kako bi morali biti videti, se počutiti in se vesti, zagovarja sprejemanje in slavljenje svojih let (#CelebrateYourAge). To ne pomeni zanikanja ali ignoriranja znakov zrelosti, ampak preprosto sprejemanje, da se telo z leti spreminja ter da nam vsako leto podari nove izkušnje, modrosti in spoznanja.

Sindrom Sneguljčice: zrcalce, zrcalce na steni, povej …

Na tem mestu velja omeniti tudi sindrom Sneguljčice, ki se nanaša na izkrivljeno samopodobo, povezano s starostjo, lepoto ali lastnostmi, in zavist, ki jo zavedno ali nezavedno čutimo do mlajših in privlačnejših. Psihologi opažajo, da se sindrom pogosto pojavlja pri ženskah, starejših od 40 let. Takšna oseba se počuti negotovo glede lastne podobe, ne sprejema telesnih sprememb, boji se staranja, obenem pa jo je strah, da v očeh drugih ne bo več občudovana. 

Veliko takih primerov se pojavlja v odnosu med materjo in hčerko, taščo in snaho, med sestrami, pa tudi prijateljicami ali sodelavkami. Oseba, ki nikakor ne more sprejeti staranja, čuti veliko frustracijo, ta pa negativno vpliva na njeno počutje in lahko vodi tudi do tesnobe ali depresije. Nizka toleranca za staranje se kaže kot pretirana zaposlenost s telesno podobo in lahko vodi v številne drastične posege, da bi bili še naprej videti mladi in lepi ter bili privlačni in zaželeni. Za izhod iz takšne drže so potrebni intenzivno in zavestno samospoznavanje, samosprejemanje, izboljšanje samopodobe in spreminjanje negativnih prepričanj. 

Kako na spremembe gledati brez samoobsojanja in sramu?

Nič ni narobe, če začnemo že zgodaj skrbeti za svoje telo in si prizadevati, da bi bili v poznejših letih videti in bi se tudi počutili dobro. Sprejemanje prvih ali že vidnejših znakov zrelosti vključuje tudi to, da nam jih ni treba skrivati pred drugimi ali seboj. Če se neomajno oklepamo iluzije telesne mladosti in večne lepote, to pomeni le to, da imamo samopodobo zgrajeno le na zunanjem, telesnem videzu in da smo odvisni od potrditve drugih, namesto da bi se dobro počutili v svoji koži in se preprosto sprejeli takšne, kot smo. 

Če čutimo, da smo zaradi spoprijemanja z vsemi spremembami, ki jih prinaša zrelost, v stiski, se velja posvetiti sebi oziroma svoji osebnostni rasti. Fizična podoba je samo naša lupina in samo en del vseh nas, veliko pomembnejše pa je vse tisto, kar se skriva v našem bistvu, jedru. Osebnostne lastnosti, življenjski dosežki ter kopica zgodb in izkušenj, ki so nas oblikovale v osebe, kakršne smo danes, zares štejejo. Ko se sprejmemo z vsem, kar smo, in najdemo svoj mir, zasijemo navzven, ob tem pa je vse drugo drugotnega pomena. 

Spreminjane perspektive in moč hvaležnosti za življenjske lekcije v nasprotju s strahom pred prihajajočimi spremembami lahko dosežemo s pomočjo naslednjih vodil: 

→ Namesto prekomerne osredotočenosti na telesne spremembe se poskusimo raje osredotočiti na svoje življenjske izkušnje, mejnike in dosežke. 

→ Namesto da bi si želeli povrniti mladost, bodimo raje hvaležni za vsa leta, ki smo jih doživeli. 

→ Namesto da bi se trudil zavrteti čas nazaj, se raje osredotočimo na sedanjost. 

→ Namesto da bi nas skrbelo, kaj bo prinesla prihodnost, poskusimo vsak dan živeti izpolnjeno. 

Viri: BetterHelp / PsychCentral