Velik del vašega društva tvorijo prostovoljci. Kako je Slovensko društvo Hospic organizirano?

Slovensko društvo Hospic je humanitarna nevladna organizacija, ki jo večina pozna po programu spremljanja, v katerem ponujamo podporo umirajočim. Ponujamo pa tudi zelo močen program žalovanja, v katerem nudimo podporo pri žalovanju tako odraslim kot tudi otrokom v skupinah, na taborih ... Ob tem se ukvarjamo še z detabuizacijo smrti, ki skrbi za ozaveščanje tem minljivosti življenja in izobraževanja. Na tem področju je še ogromno neizkoriščenega potenciala, ki ga težko razvijamo, ker nas je še vedno premalo in bi potrebovali več zaposlenih in aktivnih prostovoljcev. Se pa kljub temu ves čas trudimo, zato tudi vključujemo prostovoljce v vse programe, da se lahko angažirajo in nadalje izobražujejo ter nato aktivno vstopajo v vse te programe. 

Kaj ljudi pripelje do tega, da se odločijo za prostovoljstvo pri Hospicu? 

To je zanimivo, ker so razlogi za to zelo različni. Tako je bilo že takrat, ko sem bila jaz na prvem izobraževanju in že takrat se mi je zdelo zanimivo, s kako različnimi željami, zgodbami in izkušnjami smo prišli. Vseeno pa se mi zdi, da večina pride, ko se sooči z lastno izkušnjo izgube, saj so s tem ugotovili, da jim ustreza biti v okolju s sebi enakimi. Nekdo, ki ima izkušnjo izgube, to razume drugače. Je pa vsako žalovanje povsem individualno in drugačno in če bo žalujoči govoril z nekom, ki o tem nima znanja ali pa izkušenj, se bo morda počutil precej osamljenega. 

Novi prostovoljci velikokrat izpostavijo tudi, da so prišli zaradi dobre izkušnje s Slovenskim društvom Hospic, ki so jo imeli sami kot uporabniki, pogosto se zgodi tudi, da nas finančno podprejo podjetja, ker je nekdo izmed zaposlenih doživel lepo izkušnjo z nami, ko so se v zasebnem življenju soočali z izgubo. Na prvem mestu je zagotovo prav izguba, v zadnjih letih pa opažamo, da se v prostovoljstvo vključuje vse več mlajših in višje izobraženih. Tudi trend življenja je zdaj tak, da nam bolj omogoča in nudi čas za razmišljanje o globljih temah, kot so minljivost življenja, smrt in podobno. 

Na enem izmed srečanj 'Hospickafe', pogovornih večerov vašega društva, je z menoj ostala misel, da se 'prostovoljcem Hospica številni izogibajo, ker mislijo, da s seboj prinašajo smrt', ena druga prostovoljka je povedala, da ji je mama rekla, da bi 'pri teh letih morala hoditi po porodnišnicah in ne po mrtvašnicah'. Sam pa vendarle menim, da gre v ozadju za veliko globlje in plemenite zgodbe, ki jih najbrž ne zmore vsak?

Ja, Hospic mnogi enačijo s smrtjo. Strah pred smrtjo tako ali tako velja za enega največjih, ki jih ljudje imamo, pa niti ne strah pred smrtjo, ljudi je predvsem strah trpljenja in bolečine pred smrtjo. Mlajši, ki bolečine še ne poznajo tako močno, se s tem niti ne ukvarjajo, veliko starejših pa že ima izkušnje s pravo bolečino in se tega zato toliko bolj bojijo. In zato se tudi neki težji temi veliko raje umaknemo, kot pa da bi se z njo soočili, ker verjamemo, da če jo bomo odrivali, bomo lahko živeli, ne da bi se nam kaj zgodilo. 

Spomnim se prijatelja, s katerim sva si bila res blizu in sva si povedala vse, nikoli pa ni hotel govoriti o temah minljivosti in smrti, ker je rekel, da v tem ne vidi smisla, da mu je dobro tako, kot je. Ves čas iščemo dobro počutje, samo tega si želimo. Ne zavedamo pa se, da če te teme raziskujemo, je sprva morda to res bolj boleče, nato pa nam to prinese povsem nov občutek živosti, drugačno polnost življenja in to mi je pri Hospicu fascinantno. Če zmoremo to narediti, drugače cenimo življenje, ker se ga bolj zavedamo.

To gre najbrž z roko v roki z vse večjo željo instantne zadovoljitve, ki se vse bolj pojavlja v zadnjih letih? Zdi se, da bi vsi radi vse in to takoj.

Točno to, ja, vse je na hitro in površinsko. Moja izkušnja s tem je takšna, da si številni ljudje le stežka privoščijo in dovolijo res globlje poglede vase, zato tudi ne prepoznamo tega, kaj nam lahko taka globina prinese. S svojimi občutki ostajamo na površju. To je zanimivo opazovati. A dejstvo je, da se bomo s temami minljivosti življenja vsi prej ali slej soočili. Bolj, kot se soočamo s tem že zdaj, ko še nismo bolni in obremenjeni s tem, lažje je opazovati, kaj se v nas sproži. Ko pa prideš do stiske, ko ti bližnji umira, ko si naenkrat nepripravljen se soočiti z odhajanjem bližnjega, si predstavljam, da marsikdo doživi tako močno stisko, šok, če ne celo paniko. Ne predstavljam si, kako se ljudje soočajo  z umiranjem ali smrtjo bližnjega nepripravljeni. Ali padejo v šok, depresijo, čustveno reakcijo ali naredijo zid, nekaj se sproži ... A ni treba, da je tako.

Težava najbrž nastane, če nisi pripravljen iti globlje, ampak najbrž bi moralo biti premagovanje strahov bistveno in to povsod, ne samo pri temi minljivosti.

Ja, izkušnje kažejo, da če se ljudje s smrtjo ne soočajo in ne začnejo sprejemati odhajanja in spuščati vse, kar jih še drži tukaj, je lahko tudi umiranje težje. Res lahko celo življenje bežimo pred tem, če imamo to srečo, a enkrat nas smrt dohiti. In ni treba, da je takrat tako hudo.

Najbrž je tudi slovo lažje, če imaš neko ustrezno znanje oz. uvide o minljivosti, smrti, poslavljanju.

Verjetno ti je lažje se posloviti, saj sam sebi priznaš, kar pa je navadno tako ali tako najtežje. Sebi in tudi drugim. Če si sposoben to ubesediti, se veliko stvari sprosti. Tudi sama sem imela primer, ko mi je umirala bližnja oseba in sem bila veliko v stiku z njo, ponudila sem ji pogovor, ampak ona je vedela, kje delam, kaj počnem in tega ni hotela. Ni zmogla tega in jaz sem to morala spoštovati, čeprav sem vedela, da bi ji pogovor lahko pomagal. Vsak ve zase in vloga prostovoljca je umetnost, da nismo vsiljivi, treba je znati zaznati, kje je meja in do kam je človek pripravljen iti. 

Kakšen je sicer prvi korak za nekoga, ki želi postati vaš prostovoljec? Najbrž obstaja tudi več možnosti, kaj lahko nato znotraj društva počne?

V zadnjih letih smo naredili nekaj sprememb. Ker je društvo veliko in ima različna področja, tudi takšna, ki se ne dotikajo smrti, smo zdaj začeli odpirati možnosti, da se lahko nekdo, ki želi pomagati, pa ga ne vleče v te težje tematike, vključi takoj. Npr. pri pomoči s spletno stranjo, družbenimi omrežji ... Tisti, ki pa želijo delati z uporabniki, pa morajo najprej stopiti v usposabljanje. No, seveda lahko prej pridejo k nam, da občutijo utrip društva, ampak nato morajo na usposabljanje. Začetnega smo zdaj vpeljali prek spletne platforme in obsega 12 srečanj po tri ure dvakrat tedensko. Vsak ima svojo temo, temo, ki te pelje globlje vase. Na koncu pa opravimo še šesturno srečanje v živo, kjer je več poudarka tudi na izkustvenih vajah, ki jih prek spleta ne moremo izvesti. To ni strokovno izobraževanje, to je pot vase, nujen proces, ki te pripravi, da boš šel v konfrontacijo z uporabnikom in da boš takrat to zmogel. To izobraževanje je posledica naših dolgoletnih izkušenj in izobraževanj v tujini.

Po opravljenem usposabljanju pa prostovoljec vstopi v območni odbor, ki mu je najbližje, in potem tam spoznava najprej odbor, prostovoljce, se udeležuje mesečnih srečanj in se začne vključevati v programe društva. Ni nujno, da vsi npr. spremljajo umirajoče, sploh če se zaradi kakšne svoje izkušnje še ne čutijo pripravljeni za to. Smo pa v zadnjem času sklenili, da bodo tisti, ki želijo npr. delovati z žalujočimi, morali preizkusiti tudi spremljanje, saj potrebujejo to izkušnjo, tudi žalujoče potem lažje razumejo.

Vem, da so vse vaše aktivnosti za uporabnike brezplačne. Kako torej zmorete strošek vsega, kar počnete?

Zelo težko. Zelo se trudimo, da bi tudi na državni ravni prepoznali, da je stalna finančna podpora potrebna, da bi lahko zaposlili več ljudi, saj imamo potrebo po tem, sploh po zdravstvenem kadru, pa tudi več ljudi bi potrebovali na socialnem področju. Prijavljamo se na lokalne razpise občin, zbiramo donacije za aktivnosti društva, kot je npr. Tabor Levjesrčnih za žalujoče otroke in mladostnike, pridobivamo sredstva od članarin, dohodnine ter ostalih nacionalnih in tudi mednarodnih razpisov. Te podpore so za nas res ključnega pomena. Po drugi strani pa se pojavi težava pri večjih razpisih, saj ti potrebujejo dodatni angažma, mi pa nimamo dovolj kadra. To je začaran krog. Za vsak mesec vidimo sproti, vsak mesec smo praktično odvisni od donacij. Zato smo veseli vsake podpore in apeliramo vsem, ki ne oddajo vloge za odstotek dohodnine, naj jo namenijo za naše društvo, ki se zavzema za dostojanstveno smrt s paliativno hospic oskrbo. 

Na kakšne odzive pa osebno naletite vi, ko spoznate nekoga novega in poveste, s čim se ukvarjate?

Sama sem začela s pisanjem bloga, kjer sem odpirala življenjske teme in sem bila presenečena, kako je bil in še vedno je bran, čeprav skoraj nič več novega ne objavljam zadnja leta. Pogosto opažam, da se ljudje, ki me poznajo in doživijo izgubo, najprej obrnejo name. Tudi takšni, za katere si sploh ne bi mislila, da sploh vedo, kaj počnem. Jaz sem zelo odprta, nimam težav z nobeno temo in mislim, da se to tudi zazna v družbi. Vesela sem, če lahko ljudem s svojim načinom, razmišljanjem in delovanjem pomagam, da se odprejo. Sem pa pri prijateljih pogosto zaznala nek predsodek, da se morda zaradi teh tem ne bi želela zabavati, kot da ne bi uživala življenja. A to je predsodek, ravno bolj obratno je, saj življenje bolj ceniš, si zanj hvaležen in ga tako tudi bolj polno potem živiš. Tudi v Slovenskem društvu Hospic močno podpiramo pristnost, iskrenost, direktnost, a hkrati spoštljivost.

Za konec še to; v svetu, v katerem se vse gleda skozi denar in bi vse želeli zase in na hitro, zakaj postati prostovoljec?

Morda zato, ker te naredi bolj pristnega in te hkrati malce prizemlji. Začutiš namreč globoko pristnost in preprostost življenja in si hkrati del ene skupnosti enako ali podobno mislečih, čuječih. Družba je postala zelo individualistična. Tanka je meja med tem, da gledamo samo nase, pozabimo pa na skupnost. A vsi smo del skupnosti in celostno gledano brez nje ne moremo preživeti. Zdi se mi, da znajo ljudje, ki se odločijo za prostovoljstvo, bolj prepoznati te bisere življenja, sodelovanja in delovanja v skupnosti, ki prinese trajnejše notranje zadovoljstvo, hkrati pa vsak izmed njih pomaga pri soustvarjanju sočutne družbe. Kaj je lahko lepšega? 

Ne spreglejte ostalih pogovorov s predstavniki Slovenskega društva Hospic: o umiranju in žalovanju je spregovorila Renata Jakob Roban, o spremljanju umirajočih pa Alenka Križnik.