Socialna anksioznost je se predvsem v modernem svetu zdi kot integralni del človekove psihološke narave, saj se zaradi novodobnih družbenih vrednot in kolektivne psihologije »sprejemljive« ravni socialne anksioznosti smatrajo kot nekaj povsem normalnega.

Simptomi socialne anksioznosti

Na simptomatski ravni se socialna anksioznost lahko kaže v strahu pred javnimi in odprtimi prostori, javnimi situacijami ter javnimi mesti, kjer je posameznik—vsaj tako se mu zdi—v središču pozornosti oziroma se boji, da bi se to zgodilo. Pri tem se predvsem boji, da bi pozornost pritegnilo kaj katastrofalnega (ponavadi sramotnega), pri tem pa iz prostora ali kraja ne bi mogel zbežati.

Na telesni ravni se simptomi lahko kažejo kot pospešeno bitje srca ali srčne palputacije, znojenje, razdraženost. Bolj prisotni in za posameznika tudi bolj zaskrbljujoči so ponavadi kognitivni simptomi in simptomi na ravni občutkov in čustev. Ti so lahko občutek tesnobe in panike, občutek izgubljanja zavesti, želja po tem, da se iz prostora zbeži, strah pred nenadno smrtjo ali infarktom, velikokrat tudi strah pred nekontrolirano defekacijo.

Socialna anksioznost skozi življenje

Pri svojem delu s pacienti in klienti, ki prezentirajo s socialno anksioznostjo, se ponavadi pokaže, da ima njihova socialna anksioznost ponavadi korenine v zgodnjem otrostvu. Vseeno pa le-ti pogosto pravijo, da so bili v času adolescence ponavadi žrtve zbadanja, kar se velikokrat lahko ponudi kot hitra interpretacija izvora anksioznosti. Ne glede na to, da gre za na prvi pogled intuitivno interpretacijo, ki je lahko všečna, pa se navadno kasneje izkaže, da to ni izvor anksioznosti, jo pa lahko dodatno poglobi.

Socialna anksioznost, podobno kot druge oblike anksioznosti, se velikokrat pojavi ali pa dodatno manifestira v času, ko se človek sooča s pomembnejšimi življenjskimi mejniki, kot so prehod iz študentskega življenja v kariero, kar nekako simbolizira odraslost in samostojnost. Ali pa ob napredovanju na delovnem mestu ali pomembnejših mejnikih v družinskem ali zakonskem življenju.

Kaj se lahko skriva za socialno anksioznostjo?

Skupen imenovalec simptomov socialne anksioznosti so tako situacije, ki jih posameznik ponavadi smatra za sramotne—situacije, kjer bi se, če bi se zgodila katastrofa, lahko osramotil. Tako so predmet strahu lahko vse od strahu pred onezaveščanjem, srčnim infarktom, izgubo kontrole nad seboj in nekontroliranim izbruhom nasilja, strah pred nekontrolirano defekacijo ali kar koli drugega, kar bi za osebo predstavljalo katastrofo in sram.

To je ponavadi dinamika, ki se dogaja na nezavedni ravni in pri kateri je eden od korakov ozaveščanje. Ravno zaradi tega, ker prihaja do delne ali popolne represije mentalnih vsebin, se posameznik, ki doživlja socialno anksioznost in panične napade povezane s socialno anksioznostjo, ponavadi osredotoči na telesne in kognitivne simptome. V strahu, da se bodo simptomi pojavili, panične napade ponavadi nezavedno inducira kar sam. Nato pa jih v strahu, da se bodo poslabšali in pripeljali do katastrofe, sam dodatno poslabša. Če je oseba ujeta v situaciji, iz katere ne more ali pa le s težavo lahko zbeži, bodo panični napadi verjetno še hujši, saj se oseba zaveda, da v primeru katastrofe, ne bo mogla ubežati pred »sramotnim« dogodkom.

Včasih so simpromi socialne anksioznosti lahko relativno »nedolžni« in v teh primerih seveda ne moremo govoriti o diagnosticirani socialni anksioznosti, kar pa še ne pomeni, da njeni vzroki niso morda patološke narave. Ko se nekdo zaloti neprijetno v družbi ljudi, pri čemer nase gleda predvsem kot na objekt, ki ga bodo drugi zaznali kot ne dovolj uspešnega, ne dovolj dobrega, brezvrednega, neumnega, ne dovolj pomembnega in takšne situacije doživlja kot predmet anksioznosti ter okrnjenega samospoštovanja, lahko v nekaterih primerih govorimo o socialni anksioznosti. Le-to pa ljudje včasih smatrajo kot nekaj »normalnega« ali pa se anksioznosti sramujejo ter probleme z njo držijo zase.

Nemalokrat se ljudje, ki trpijo za socialno anksioznostjo sramujejo same anksioznosti, saj jo dojemajo kot šibkost ali napako, ki se »njim ne bi mogla zgoditi in jo imajo samo tisti drugi« ter je že sama anksioznost lahko predmet sramu. Takšnim posameznikom je še težje narediti tisti prvi korak in poiskati psihoterapevtsko pomoč, saj s tem priznajo, da imajo težave.

Osebe, ki se soočajo s socialno anksioznostjo dajejo veliko pomembnost temu, kako jih drugi vidijo, vendar pa se ponavadi za tem skriva, kako vidijo sebe oziroma kako so se pripravljeni videti. Karakteristike, ki zanje predstavljajo objekt sramovanja, bodo potlačili v podzavest in se z njimi ne želeli identificirati. »To nisem jaz. Jaz nisem tak. To ni del mene.« Do anksioznosti pa bo prišlo, ko bodo potlačene vsebine pričele prodirati v zavedni del jaza.

Socialna anksioznost se od generalizirane anksioznosti ne razlikuje dosti. Podobno kot pri generalizirani anksioznosti, bo tudi pri socialni njena podlaga ponavadi težava kako gledati nase, druge in svet v kakršni koli drugi luči kot tisti, v kateri oseba vidi svoj ideal. Vendar pa je pri socialni anksioznosti ta idela povezan s tem, kako nas vidijo drugi ter preko tega, kako vidimo sebe in kakšno vlogo pri tem igra sram in občutek manjvrednosti. »Kaj če bodo videli, da dejansko nisem kos zadevi/nalogi/poziciji? Kaj če me bodo spregledali?«

Negativni osebni in družbeni vidiki socialne anksioznosti

Ko oseba trpi za simptomi socialne anksioznosti in s tem povezanimi paničnimi napadi, se bo, še posebej, če bodo simptomi močni, izogibala socialnim situacijam ter javnim mestom. Vcasih to pomeni tudi konstantno prilagajanje življenjskega stila simptomom anksioznosti. Vse to lahko osebo tako zelo omejuje, da ji svet v katerem živi skrci tako zelo, da se zdi, kot da skorajda nima svobode. V nekaterih primerih pa to lahko privede tudi do različnih oblik odvisnosti, s katerimi poskuša oseba simptome zmanjšati ali pa jih odpraviti. Tako se lahko posameznik začne zatekati k alkoholu, drogam, odvisnosti od zdravil na recept itd. Lahko pa se zateče tudi k aktivnostim, ki se zdijo socialno bolj sprejemljive, pa še vedno pomenijo odvisnost oziroma izogibanje socialnim situacijam - ekstremni in individualni športi, internetna odvisnost, spolnost. Navadno socialno anksioznost spremlja določena raven samoizolacije posameznika, kar problem še dodatno poveča, saj s tem izgublja socialne veščine.

Pri diagnosticiranju in terapiji socialne anksioznosti je pomembno ločiti tudi med socialno anksioznostjo ter telesno dismorfijo oziroma telesno dismorfično motnjo, ki ima lahko podobne simptome kot socialna anksioznost, vendar pa je njen izvor drugačen in ji je zato v terapiji potrebno tudi drugače pristopiti.