Somatizacijska motnja: telo je s čustvi povezano bolj, kot verjamemo

Vsi imamo pred pomembnim nastopom ali razgovorom za službo metuljčke v trebuhu. Vsi zakrčeno napenjamo vrat in ramena, ko smo pod stresom. Kdo ni močno in dolgotrajno utrujen, ko se sooča z resnim, neobvladljivim problemom? Čustva in telo sta tesno povezana, pogosto bolj, kot se sploh zavedamo. Problem je, da komunikacija med njima ni jasna in enostavno razumljiva. Če na komunikacijo čustev in telesnih simptomov nismo pozorni, se lahko začne uresničevati precej dramatičen scenarij. Čustva, ki jih ne ozavestiš, začnejo pozornost iskati skozi telesne simptome, ki so pogosto tako intenzivni, da te povsem onesposobijo.

Vsak dan vsi do neke mere 'somatiziramo'. Primerov je malo morje; pred izpitom nam razbija srce, ko smo jezni, se nam zakrčijo mišice, ko smo žalostni, smo tudi telesno šibki. Izražanje psihičnega stanja skozi telo torej ni nikakršna patologija. Telo in psiha sta tesno povezana. Ker je večini preprosto lažje čustvene oz. psihične in fizične probleme jasno ločiti, se tudi soočanja z njimi lotimo na napačen način. Utrujenost po težki čustveni preizkušnji zdravimo s kofeinom, neprijetno budnost pred veliko preizkušnjo pa s čaji in dodatki za spanje. V resnici je velika večina motenj tako psihičnih kot fizičnih, ločnice pa so zelo arbitrarne.

Mimo povezanosti med psiho in telesom torej ne moremo. Stvari pa se zapletejo, ko telesni simptomi postanejo kronični in nesorazmerno izraženi, kar nas ovira pri vsakodnevnem življenju. Meja med 'normalnim' in 'patološkim' je precej nejasna, zato je precej težko ugotoviti, kdaj je somatizacija postala resničen problem, kdaj pa je povsem normalen odziv telesa na težko čustveno situacijo.

Oseba, ki trpi za somatsko simptomsko motnjo, poroča o hudih fizičnih bolečinah in težavah, ki ne temeljijo na resničnem fizičnem vzroku. To ne pomeni, da si oseba simptome izmišljuje, zanjo so popolnoma resnični. Včasih fizični razlogi za bolečino in nelagodje obstajajo, a je značilen pretiran fokus in nesorazmerna, katastrofalna interpretacija. Minimalen fizični simptom, kot je vnetje, prebavne težave ali bolečina, bo nekdo s somatsko simptomsko motnjo interpretiral kot dramatično poslabšanje svojega zdravja. Pogosti so tudi vztrajni simptomi, ki jim medicina ne zna najti vzroka. Nekdo na primer pol leta trpi zaradi prebavnih težav, ki so zanj resnični in boleči, a fizičnega vzroka nihče ne more identificirati. Tudi če je "vse v tvoji glavi," je trpljenje še kako resnično.

Mehanizem, ki pojasnjuje somatizacijo, je v resnici relativno preprost. Gre za pomanjkljivo čustveno procesiranje. Mnogi, ki se borijo z nepojasnjenimi telesnimi simptomi, trpijo za aleksitimijo, kar pomeni, da ne znajo dobro prepoznati in poimenovati lastnih čustev. Če človek ne ve, kaj čuti, to ne pomeni, da čustev ni. Nasprotno, začela se bodo kopičiti in iskati druge izhode. Pogost izhod je telo; čustva "puščajo" v telo, ker v zavesti niso ustrezno procesirana. Marsikomu, ki se sooča s skrivnostnimi bolečinskimi motnjami, se bodo simptomi poslabšali, če umetno sprožimo negativna čustva (npr. s kazanjem neprijetnih fotografij). Številni lahko leta in leta hodijo od zdravnika do zdravnika, pa ne najdejo prave diagnoze, v resnici pa trpijo zaradi čustev.

Neprepoznana somatizacija ima veliko zelo neprijetnih posledic. Neskončne medicinske preiskave in obiski specialistov, ki nikoli ne obrodijo sadov, so čustveno in finančno naporni, da ne govorimo o morebitnih stranskih učinkih nepotrebnega jemanja zdravil. Dodaten problem je, da somatizacija pogosto utrdi identiteto bolnika. Ko nekdo začne globoko verjeti, da je s telesom nekaj resno in stalno narobe, je iz začaranega kroga iskanja diagnoze in poslušanja, kje bo začelo boleti, zelo težko izstopiti. Nič čudnega, da se somatizacija pogosto povezuje z drugimi psihološkimi motnjami, sploh anksioznostjo (link do prvega članka), depresijo in specifičnimi fobijami. Dokler zdravnik obravnava le telesne simptome, čustvene komponente pa ne upošteva, bo pacient ostal ujet v iskanju fizičnih vzrokov, ki jih preprosto ni.

Kako torej naprej? Glavni premik se večinoma zgodi, ko se začnemo resnično zavedati, kako tesno sta povezana in prepletena telo in naše čustveno doživljanje. Če gre za osebo, ki že v osnovi težko prepoznava svoja čustva, jo je zelo težko naučiti, da jih predela, preden se izrazijo v obliki telesnih simptomov. Prvi korak pa je, da na telo ne gledamo več kot na sovražnika, ampak bolj na indikator, ki lahko pove, v kakšnem čustvenem stanju smo. Tudi takrat, ko sami ne najdemo besed.