V soodvisne odnose vstopajo ljudje, ki so na več načinov odvisni od takšnih odnosov in jih potrebujejo za lastno »preživetje.« Tako mislijo in čutijo, saj gre za podobno odvisnost, kot je odvisnost od drog, istočasno pa vstopajo v čustveni pekel, ki jim bo za vedno spremenil življenje. Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka: »Gre pravzaprav za zasvojenost z ljubeznijo, zaljubljenostjo, z idejo romantične ljubezni princa, ki pride na belem konju.« Pravljica, v katero verjamejo, v teh primerih običajno nima srečnega konca. Več o soodvisnih odnosih si lahko preberete v pogovoru, v katerem nam je družinska terapevtka razkrila, da je čas, da se poslovite od krivde, sramu, žalosti in naučene nemoči. Zakaj? Preprosto, ker si zaslužite lep odnos, v prvi vrsti do samega sebe.

Kaj so soodvisni odnosi? 

Soodvisni odnosi so tista partnerstva, kjer je eden od partnerjev zasvojen (navadno kemično ali z nasiljem, spolnostjo ipd.), drugi partner pa je od njega soodvisen. Čuti, da brez partnerja ne bo preživel(a), zato pravimo, da je od njega čustveno odvisna oseba. Gre pravzaprav za zasvojenost z ljubeznijo, zaljubljenostjo, z idejo romantične ljubezni princa, ki pride na belem konju. Začetnik naše terapije pravi, da v resnici na koncu ostane samo konj, če se malce pošalim. V javnosti pa je celo znan rek, da lepa dekleta ljubijo barabe. Pravzaprav v odvisnih odnosih pridna dekleta preveč ljubijo odvisnike. Veliko škode so na tem področju predstave o popolni ljubezni naredili tudi ljubezenski romani in romantične drame/komedije, ki so vcepile predstavo o ljubezni, ki zmore čez vse, tudi živeti z nezdravljeno odvisnostjo. Kar ni več ljubezen, ampak trpljenje in soodvisnost.

Po čem jih prepoznamo?

Govorimo o odvisnih odnosih, ljudeh, ki so organsko, hormonsko odvisni od odnosa. Ti odnosi so površinsko zelo čustveni in povezani oziroma - bolje rečeno - zvezani v ljubezenskem trikotniku in ljudje v takem odnosu niso avtonomni. Zasvojeni partner je suženj odvisnosti in je pravzaprav z njo v odnosu in zato nesposoben graditi intimno povezanost. Partnerji, ki so v tovrstnih odnosih, to težko prepoznajo in vidijo drugače kot okolica. Nekaj časa navzven delujejo povsem v redu, potem »čez noč« spet ne – njihovo razpoloženje se ekstremno spreminja v valovih: od najbolj ljubečega para do para, ki se sovraži. Okolica je zgrožena, osupla, prestrašena in jezna, saj nosi vse občutke, ki jih partnerja ne. Nikakor namreč ne razumejo, zakaj soodvisni partner ne zapusti takšnega odnosa, kjer se počuti zlorabljenega, zamenjanega, prevaranega, izkoriščanega, ničvrednega. Ne razumejo, da gre za tip nekemične zasvojenosti, ki v možganih sproža podobne procese kot droga. Soodvisni te težke občutke kar pozabijo in se osredotočajo na lepe dele zveze, nezdrave pa odcepijo od sebe. Ampak odnosi so v resnici lahko v redu ali pa niso.

Zakaj se pojavijo taki odnosi – kaj se skriva v ozadju?

Poenostavljeno rečeno: spet so za vse "krivi" medgeneracijski vzorci, pretekle travmatične izkušnje, ki se prenašajo iz roda v rod. V naravi človeka je, da skuša preseči pretekle težke vzorce in zato se pogosto cikla v iste boleče rane z upanjem, da bi jih končno razrešil. Pri tem žal izbira nevarne ljudi in zraven upa na varnost.

Nekatere študije (Gjerde et al.) so pokazale, da je soodvisnost genetsko prenosljiva kar v 55 do 72 odstotkih. Navadno postanejo soodvisni tisti, ki so že v otroštvu doživljali veliko podobnih občutkov: osamljenosti, zavrženosti, nevrednosti, sramu, zanemarjanja, nepomembnosti, strahu ipd. Tudi tisti, ki so v vlogi odvisnika, so navadno sami odraščali ob odvisni osebi, predvsem pa brez ljubezni. V takšnem podajanju odvisnosti se torej znajdeta dve zelo ranjeni osebi, ki si v partnerstvu znova obujata te težke stare rane z upanjem, da bo kaj drugače. Recimo ženska, ki je imela avtoritarnega in hkrati odsotnega očeta in je že doma zgolj upala na njegovo navzočnost in ljubezen, bo tudi v partnerskem odnosu iskala takšnega moškega, da se mu bo prilagajala, se zanj spreminjala, mu močno ugajala in bila v podrejenem položaju. Mislila bo namreč, da če bo ona naredila kaj narobe, da bo partner odšel in jo zapustil. Tako bo imela vso pozornost na partnerju in svoj svet povsem prilagodila njemu in pazila na besede, celo misli, lahko tudi spremenila hobije in prijatelje … Njeno ključno vprašanje bo, kaj lahko naredim, da me bo partner imel rad (ne pa to, kako se počutim). Soodvisne osebe na tak način upajo, da bodo končno povezane v intimnem odnosu, ljubljene in sprejete.

Kakšne so najpogostejše značilnosti osebe, ki vstopa v soodvisne odnose?

Soodvisni težko prepoznavajo svoje občutke in jih v zvezi ne komunicirajo, v partnerstvu pa težko sprejemajo odločitve. Sebe kot da ne cenijo dovolj, veliko pa jim pomenijo potrditve partnerjev in drugih. V ozadju so torej nizka samozavest, slabo samovrednotenje in malo zaupanja v svoje odločitve. Ob njih je čutiti veliko sramu, naučene nemoči in žalosti.

Da preživijo v globoko nesrečni zvezi, nezavedno lažejo sebi in drugim in nenehno iščejo izgovore za vedenje partnerja, ki jih zlorablja. Gre za osebe, ki vztrajajo v partnerskih odnosih kljub temu, da v njih trpijo. Nekateri jih opisujejo kot ženske, ki preveč ljubijo – toda preveč ljubezni je tu žal bolj bolezen kot ljubezen. Verjamejo, da če bodo sebe spremenili dovolj in partnerja bolj ljubili, se bo ta spremenil. Verjamejo, da bodo srečni, če spremenijo partnerja. To seveda nikoli ne drži. Vse to znajo dobro skrivati, zato se soodvisnost težko prepozna.

Ne gre le za stereotip prevarane in pretepene ženske, ampak je lahko to vsaka ženska, ki je v toksičnem odnosu z nekom, ki je odvisen, zasvojen. Navzven so lahko to sposobni in uspešni ljudje, le čustveni svet jih povsem zasuje in dodobra oteži življenje. Soodvisni namreč ves svoj fokus usmerijo na partnerja in njegovo vedenje, hkrati pa ga sovražijo in se ob tej situaciji čutijo osramočeni in jezni, na koncu pa obupani in nemočni.

Zakaj ne glede na vse ostaja v disfunkcionalnih odnosih?

Nekdo, ki je odraščal v nasilju, mu je samo to domače in ne pozna drugačnih, varnih odnosov. Četudi v teoriji vse racionalno ve in razume, ga izdajo čustva, ki ga silijo v nenehno ponavljanje domačih občutkov. To ponavljanje se vedno zgodi iz želje, da bo nekoč drugače – ampak soodvisni ne ve, da nasilneža ne bo nikoli spremenil, da se lahko spremeni le on sam. In četudi ga v navalu jeze zapusti, ga kmalu organsko pogreša (zato se žrtve tolikokrat vračajo k storilcem in zato samo varna hiša brez globlje strokovne obravnave ni dovolj!). Pri tem govorimo o tako imenovani dopaminski odvisnosti, ki soodvisne sili k ponavljanju stresnih vzorcev. Tega si torej zavestno ne želijo, ampak si ne znajo pomagati. Telesna privlačnost je tu močnejša od razuma. V možganih se namreč odvijajo podobni procesi, kot da bi bili drogirani in od vse mešanice hormonov naj bi postali podobno zasvojeni kot pri drogi. Če soodvisni partnerja zapustijo, imajo podobno težke občutke kot pri opuščanju kemične zasvojenosti in doživijo pravo abstinenčno krizo. Pogrešajo partnerja, pojavljajo se jim flashi, vsiljive misli, pojavi se povečana tesnobnost, v kakšnih primerih celo pravi panični napadi, kjer imajo občutek, da bodo kar umrli. Nekako podobna občutja kot pri ljudeh, ki so soočeni s travmo (kar npr. prevara lahko je). Vse to pa spremlja prepričanje, da brez partnerja ne morejo preživeti in kot da rabijo samo en »shot«, en stik, en nedolžen kontakt, samo da vedo, da je on v redu. Prepričajo se, da je kontakt samo začasen in se ne zavedajo, da so takoj spet v starem nevarnem odnosu. To nenehno vrtenje v krogu omogoča upanje na drugačen odnos in občutki nevrednosti ipd, ki se skrivajo pri soodvisnih.

Kdaj se vzpostavi ta motnje v čustvovanju in zakaj? V zgodnjem otroštvu?

Formalno termin soodvisnosti še ni postavljen za psihopatološko motnjo, gre pa za čustveno in vedenjsko nezdravo stanje, ki vpliva na posameznikovo sposobnost gradnje globokih, ranljivih in varnih odnosov. Je pa v DSM V (in že prej) predstavljena osebnostna motnja odvisnosti od odnosov (DPD), ki lahko nastane kot posledica bioloških in razvojnih faktorjev. Študije so pokazale, da so ljudje, ki so bili v otroštvu izpostavljeni zanemarjanju (permisivnosti) ali zlorabam in močno avtoritarni vzgoji, kronični fizični bolezni ali separacijski tesnobi, bolj nagnjeni k razvoju takšnega vedenja. Še večja nagnjenost pa je v primerih, če so posamezniki doživljali močan oseben stres in slabo podporo okolice. DPD je torej motnja na skrajnem spektru odvisnosti od odnosov, medtem ko velja, da je sama soodvisnost psihično težko stanje. Večina vedenj se prenaša iz odnosa staršev, pogosto že samo iz opazovanja njunega partnerskega odnosa, ali pa iz vzorcev, ki so jih kot otroci dobili. 

Soodvisnost lahko opazimo že pred pojavom partnerskega odnosa v primerih, kjer se fantke uči, da ne smejo jokati, punčke pa, da morajo biti le pridne in se ne smejo jeziti. Skupni imenovalec obeh so potlačeni občutki, torej otroci, ki ne smejo čutiti vseh občutkov. Najbolj jih v šolah opazijo učitelji: tisti pridni otroci, ki se ne bodo nikoli uprli, nikoli jezili, se pogosto podredili in nekako skrbeli še za čustveno stanje učiteljice (lahko tudi vzgojiteljice). Njim je nujno sporočiti, da so samo otroci in da jim ni treba skrbeti za odrasle. Terminološko temu pojavu v otroštvu rečemo postaršeni otroci, ki že doma čustveno ali fizično skrbijo za enega ali oba starša (več primerov je tam, kjer je zasvojenost, kjer starša nista srečna v odnosu ali v enostarševski družini ipd.)

Kdaj postanejo taki odnosi škodljivi, ali lahko oseba sama izstopi iz takega odnosa?

Taki odnosi so vedno že v osnovi toksični. Morda je prvo obdobje še lahko relativno varno, v času zaljubljenosti je še nekaj romantike, kjer oba partnerja še ne pokažeta, kdo sta. Ampak v resnici je to le odmik od realnosti, umik, po katerem hrepenita oba, saj se ne zmoreta soočiti s preteklostjo. Ravno zato nenehno iščejo ta vzdušja, da se z njimi na nek način »zadevajo«. Toda pri večini so že zaljubljenosti burne in zaznamovane z odvisnostjo ali s čustvenim nasiljem, z grožnjami, ignoranco (kaznovanje z molkom) in odhodi, ki so kratkotrajni. Vse to je že znak za rdeč alarm. Toda partnerja vsak odhod kot magnet spet poveže kmalu nazaj, saj odideta le za toliko časa, dokler ni pogrešanje premočno in raven stresnih hormonov zanje prenizka. Ko se znova povežeta, sledi obdobje medenih tednov, ki pa ga navadno prekine ponoven brutalni dogodek (npr. ponovni recidiv odvisnika, ignoranca, prevara … ). In potem se nenehno "ciklata" v brutalnem začaranem krogu zlorab in upanja.

Kako si lahko pomaga in obratno, kako pomagati nekomu, ki je v takem odnosu?

V resnici soodvisnim od zunaj težko pomagamo, če tega ne želijo. Soodvisni namreč potrebujejo za vzdrževanje odvisnosti pogosto le nekoga, da se samo malo izpovejo, ampak jih ravno to ohranja v statusu quo. Prav tako so nevarni direktni nasveti »zapusti partnerja«, če tega še niso pripravljeni slišati, ker bodo iz strahu takoj šli v njegov bran in ga zaščitili, češ da ni tako hudo. Najbolj jim v prvi fazi pomaga prepoznavanje tega stanja in psihoedukacija. Čustvena predelava pa zahteva varen odnos, kjer končno začutijo, kako so bili ranjeni in da zdaj ne potrebujejo tega več. Da lahko zaživijo drugače. Prijatelji morajo tako senzibilno nakazovati na strokovno pomoč in takrat, ko jih vprašajo, kaj naj naredijo in kaj si oni mislijo, direktno povedati, da svetujejo odhod in da so vredni drugačnih odnosov. Predvsem pa morajo dobiti občutek, da v tem odhodu ne bodo sami, da bodo imeli vedno nekoga blizu in da lahko pričakujejo vašo polno podporo.

Načini zdravljenja? Kdaj je ključna strokovna obravnava?

Pri soodvisnih odnosih je nujna strokovna obravnava že včeraj, če lahko tako rečem. Navadno namreč zdržijo v toksičnih odnosih toliko časa, dokler niso povsem pretepeni ali dobesedno stokrat prevarani. Soodvisni poiščejo pomoč, ko je že prehudo in preboleče in zato prepozno. Navadno je takrat že prizadeta cela družina in odnosi preveč skrhani, da bi jih reševali. Obravnava je torej potrebna takoj, ko soodvisni zaznajo, da so soodvisni. Če se torej najdejo v takem opisu, je čas za klic na pomoč.

Pomembno je, da partnerju postavijo meje (pri nasilju je pred tem pomemben varnosti načrt, ki zavaruje soodvisnega pred ponovno poškodbo) in konkretno izrazijo, da takšnega stanja ne želijo več. V teh primerih je takojšnje zdravljenje nujen in potreben ultimat. Če si partner pomoči ne poišče, ga mora soodvisna oseba pustiti in če tega ne zmore, si mora sama takoj poiskati pomoč tistega psihoterapevta, ki se ukvarja s tematiko soodvisnih odnosov. Soodvisni se lahko v odnos vrne šele takrat, ko je jasno, da je zdravljenje uspešno zaključeno, ko je odvisnik čist in popolnoma spremenjen. Tak proces je v resnici zelo redek, zato tudi soodvisni potrebuje strokovno pomoč, da se sooči s svojo bolečino in pogrešanjem, ki v resnici spada v preteklost. V vseh soodvisnih se namreč skriva majhen notranji otrok, ki je bil nekoč zapuščen, osamljen in prežet s krivdo, vsi ti občutki pa v partnerskih odnosih prav zaživijo.

Nasvet za tiste, ki so ugotovili, da so v takem odnosu?

Morda to, da so vredni lepih odnosov, da si zaslužijo biti opaženi, spoštovani, ljubljeni, hoteni in zaželeni – ves čas, ne le tisti del, ko je odnos v redu. In da obstaja rešitev in da so prav oni tisti, ki lahko pozdravijo svojega ranjenega notranjega otroka, najdejo svojega fantka ali punčko, ki se je že od nekdaj počutila krivo in osramočeno, in ji sporočijo, da je tega dovolj, da ni kriva, da je čudovita in izrečejo vse besede, ki so si jih že v otroštvu želeli slišati, pa jih niso dobili. Zaslužite si biti srečni.