Če se že dolgo časa poigravate z idejo, da bi se poskusili vključiti v spletno obliko terapije, je pomembno upoštevati njene prednosti in slabosti. Ne izpostavljamo čisto vseh, so pa navedene najpomembnejše. 

Prednosti spletnih terapij

Ena izmed večjih prednosti spletnih terapij je ta, da so dosegljive tako rekoč vsem, tudi tistim iz bolj oddaljenih krajev. Morda si nekdo želi obiskati točno določenega terapevta, pa ga zaradi logističnih zahtev, težav s prevozom ali pomanjkanja časa ne more. Dolgotrajna vožnja in zaseden urnik sta za marsikoga lahko veliko breme. V tem primeru je dovolj zanesljiva internetna povezava, računalnik ali druga elektronska naprava, ki omogoča hiter in enostaven dostop do spletnih terapij. V tem kontekstu velja izpostaviti tudi dostopnost za osebe s fizičnimi omejitvami – sem sodijo predvsem invalidi, posamezniki s trenutno nezmožnostjo gibanja, kronični bolniki, starejši in vsi ostali, ki ne morejo ali težko zapuščajo svoj dom. 

V tem primeru se takšna oblika kaže kot zelo primerna alternativa klasičnim oblikam terapije. Prednost se kaže tudi v časovni priročnosti, saj se posameznik udeleži terapije v zavetju svojega doma in tako tudi prilagodi čas, ki mu najbolj ustreza glede na njegove obveznosti (na primer v večernih urah). Poleg tega se razlika morda pozna tudi v ceni terapevtskega srečanja, saj marsikateri terapevt v tem primeru nima stroška najemnine, zato je v tem primeru cena nekoliko nižja. O tem seveda velja povprašati pred začetkom terapij. 

Slabosti spletnih terapij

Medtem ko je tovrstna oblika za mnoge zelo priročna, pa velja izpostaviti tudi nekatere slabosti in tveganja v primerjavi s klasičnimi oblikami srečanj. V prvi vrsti velja omeniti zaupnost, zasebnost in tehnologijo. Varovanje podatkov je eden bistvenih elementov terapije, kar pa nekoliko otežijo spletne oblike. Zaupnost pri spletnih oblikah terapevtskih srečanj je enako pomembna kot pri osebnih srečanjih in ker se informacije (zaupni podatki) prenašajo prek spleta, to povzroča večjo nevarnost uhajanja informacij in spletnih vdorov. Ob morebitnih pomislekih se velja s terapevtom pogovoriti, prek katerega kanala potekajo terapije, ali se pogovori shranjujejo in podobno. 

Načeloma vsak terapevt poskrbi za varnost in zaupnost informacij. Druga stvar pa so tehnične težave, na katere pa pogosto nimamo vpliva. Nanašajo se na nezadostno spletno povezavo, ki prekinja pogovor, kar lahko oteži kakovost terapije. Slabost se kaže tudi v neosebnem pristopu, ki ne more v polnosti nadomestiti osebnega, pri katerem sta klient in terapevt v istem prostoru. To marsikoga odvrne od spletnih terapij. Druga stvar pa je tudi oteženo spremljanje celotne govorice telesa in nezmožnost začutiti osebo prek ekrana. 

Ti signali so zelo zgovorni in dajejo jasnejšo sliko klientovih občutkov, misli, razpoloženja in vedenja. Čeprav gre tudi brez tega, je neposreden človeški stik še vedno najbolj optimalen (kar je seveda odvisno tudi od terapevtskega pristopa). Velja poudariti, da spletne terapije niso za vse, nekateri se ne počutijo udobno v digitalnem okolju. Morda so celo nekoliko bližje mlajšim generacijam, ki so malce bolj domače v tovrstnih načinih komunikacije. 

Vir: GoodTherapy