Seveda spremembe v družbi in življenjski ritem, ki ga te spremembe narekujejo, vpliva tudi na dinamiko družinskega življenja. Delovni čas, katerega konec se pomika proti koncu popoldneva, zagotovo vpliva tudi na kakovost odnosov z otroki, vpliva na celotno družinsko življenje. V preteklosti je bilo pogosto slišati, da ni pomembno, koliko časa starši preživijo z otrokom, ampak je pomembno, da se čas preživlja kakovostno. Kaj pomeni izraz kakovostno, se strokovnjaki pravzaprav nikoli niso povsem strinjali. Danes pa vemo, da je količina preživetega časa z otrokom prav tako pomembna kot sama »kakovost« stikov z otroki v tem času.

Otroci se na "pomanjkanje staršev" odzivajo na različne načine – lahko se to kaže preko vedenja – vedenjskih težav, lahko preko čustvenih težav, pri starejših otrocih se lahko pojavijo resne težave pri vzgoji. Pri nekaterih otrocih so vidne posledice celo življenje. Zavedati se moramo, da predstavlja družina tisto primarno okolje, ki otroka opremlja z najpomembnejšimi »orodji« za spopadanje z najrazličnejšimi situacijami in tudi problemi v življenju.

Kako naj skušajo zaposleni starši uskladiti poklicne in družinske obveznosti? Kakšno rešitev predlagate vi?

Za otroka je pomembno že samo to, da ve, da smo doma in da smo na razpolago, če bi nas potreboval. Ni vedno dobro, če se ves čas, ko smo z otrokom, ukvarjamo samo z njim – ga animiramo, smo mu njegov partner v igri, se crkljamo in podobno. Prav tako bomo otroka težko vzgajali, če mu dnevno namenimo uro ali dve. Po mojem mnenju si moramo vsi, ki imamo otroke, postaviti jasne prioritete in temeljito razmisliti, kaj nam je v življenju pomembno. S tem, ko večino svojega časa namenjamo službi, in ne otrokom, pravzaprav damo otrokom jasno vedeti, na katero mesto jih postavljamo. Seveda se nam v življenju ne izide vedno vse po načrtih in včasih moramo med različnimi možnostmi izbrati manj slabo. Vseeno pa moramo stremeti k temu, da vsaj eden od staršev izbere takšno službo, ko je lahko več z otrokom oziroma otroki.

Ali kot otroška psihologinja opažate kakšne očitne razlike med otroki, katerih starši imajo dovolj časa zanje, in tistimi, ki malo časa preživljajo s starši?

Težko bi rekla, da je količina preživetega časa s starši tisti dejavnik, po katerem se otroci lahko ločijo med seboj. Postane pa to pomemben dejavnik takrat, kadar se pri otroku pojavijo težave. Če starši z otrokom preživijo malo časa, potem lahko kasneje opazijo, da se z otrokom nekaj dogaja in da potrebuje pomoč.

Po katerih znakih lahko starši vidijo, da otroku manjka njihova pozornost oziroma njihova prisotnost? S čim ponavadi otroci opozorijo na to?

Premajhna prisotnost staršev v otrokovem življenju se pri otrocih kaže na različne načine. Če so starši v določenem obdobju več odsotni, se to ponavadi izraža v otrokovem vedenju oziroma spremembi vedenja. Nekateri otroci se zaprejo vase, se umikajo, postanejo bolj tihi, bolj pasivni, pri drugih so spremembe vidne bolj navzven. Ti postanejo vedenjsko moteči, lahko bolj agresivni, manj obvladljivi, lahko bolj razdražljivi. Pogosto v šoli opazijo, da so otroci raztreseni, pozabljajo in podobno.

Glede na to, da si lahko le redkokatera družina privošči, da kateri od staršev ostane doma, kako naj poskrbijo za otroka v tistih popoldanskih urah, ko jih ni doma? Kakšne zaposlitve naj jim najdejo, da ne bodo prepuščeni sami sebi?

Seveda je to, da ostane eden od staršev doma, ena izmed boljših rešitev, ki pa za mnoge ni uresničljiva. Predvsem pri mlajših otrocih je dobro, da poskrbimo za njihovo zaposlitev v času, ko staršev ni doma. Lahko se dogovorimo z nekom, ki lahko vsaj do določene mere poskrbi za otroka – lahko so to stari starši, sosedje, družinski prijatelji, lahko tudi starejši sorojenci in podobno. V tem času imajo otroci lahko različne interesne dejavnosti, lahko obiščejo knjižnico ali gredo domov in naredijo domačo nalogo. S starejšimi otroki se lahko dogovorimo, da v tem času opravijo tudi kakšno gospodinjsko opravilo. Lahko pa se dogovorimo, da počakajo na starše v družbi svojih vrstnikov, vendar mora biti dogovor jasen, kdaj naj pridejo domov. Prav tako mora biti jasen dogovor glede gledanja televizije ali uporabe računalnika.

Koliko je sodelovanje starih staršev pri vzgoji dobro? Ali lahko morda njihovo vmešavanje v otrokovo vzgojo naredi več škode kot koristi?

Načeloma pomoč starih staršev pri varstvu otroka ni nič slabega in v večini primerov predstavlja primerno pomoč. To velja seveda v primeru, če stari starši upoštevajo in spoštujejo želje staršev oziroma njihove napotke. Kadar koli pa se vmešavajo v vzgojne prijeme staršev in vsiljujejo svoje, to za družino in starševsko avtoriteto ni dobro in pravzaprav ruši sistem družine. Zato se je treba pri sodelovanju obeh generacij jasno dogovoriti, kaj se pričakuje, in postaviti mejo, do kod sega pomoč starih staršev. Le na tak način se bo lahko integriteta družine ohranjala, prav tako tudi vloga staršev.