Ste introvertirani ali vas je strah ljudi?

Pa je res? Introvertiranost in socialna fobija nista ista stvar. Eno je osebnostna lastnost, drugo pa resen izziv. Kako ločiti in zakaj bi sploh morali poznati razliko?

Introvertiranost je enostavno osebnostna lastnost. Ni bolezen in ni je treba 'zdraviti,' ker ne gre za motnjo. Pomeni samo, da energijo črpaš iz miru, iz časa, ki ga preživiš sam s sabo. Introvert ne sovraži ljudi, a ga druženje utrudi (za razliko od ekstravertov, ki jih druženje napolni z energijo).

Introvert se sam odloči, da ne bo šel na zabavo ali da se mu ne da na še eno kavico. Bolj mu paše kavč in dober film, ker se v takšnih trenutkih spočije. Zabave se ne izogiba, ker bi ga bilo strah, da bo rekel kaj neumnega ali da ga bodo vsi gledali postrani. Introverti imajo radi globoke in intimne pogovore, ne marajo pa neskončnih pogovorov o vremenu in domačih živalih. Skoraj polovica populacije je bolj introvertirana kot ekstravertirana; če uživate v samoti, ste povsem normalni.

Strah pred družbo, ki mu rečemo tudi socialna anksiozna motnja (SAD, Social Anxiety Disorder), je nekaj povsem drugega. Ni osebnostna lastnost, ampak stanje, ki greni življenje in ki se ga da (in splača!) zdraviti. Jedro problema je konstanten, nesorazmeren strah pred kritiko drugih. 'Kaj so si mislili?', 'Sem spet rekel kaj bedastega?', 'Verjetno so opazili, kako sem se tresel.' Te misli človeka žrejo ure in ure pred in po vsaki socialni interakciji. Jasno je, da v takem stanju zabava in gneča predstavljata nočno moro.

Spekter simptomov je širok, od blagega nelagodja (ki ga občasno čutimo vsi!) do resnih fizičnih znakov: potenje, tresenje, hitro bitje srca in slabost. Situacijo, ki je za večino nekaj povsem normalnega, bo nekdo s socialno anksioznostjo razumel kot hudo grožnjo. Ključna razlika torej je, da si introvert dejansko ne želi na zabavo ali kavo, nekdo s socialno anksioznostjo pa si, ampak ga strah paralizira.

Za resno diagnozo seveda potrebujete mnenje usposobljenega strokovnjaka. Kot hitra izvidnica pa lahko pomaga spodnjih nekaj vprašanj:

- Se izogibate socialnim situacijam, ker vas zares ne zanimajo, ker vam poberejo preveč energije, ali zato, ker vas je strah?

- Imate občutek, da je zavrnitev povabila izhajala iz racionalne odločitve ali iz strahu?

- Ali po vsaki socialni interakciji več ur razmišljate in analizirate, kaj ste rekli ali naredili narobe?

Na zunaj sta si oba, introvert in socialno anksiozen, pogosto zelo podobna. Oba se izogibata gneči. Tu se podobnosti končajo, saj je njuno notranje doživljanje povsem drugačno. Pri introvertu je to mir, pri socialno anksioznem je to nenehna napetost in boj. Da zadevo zapletemo, je treba omeniti, da ste lahko oboje. Introvert z neobravnavano socialno anksioznostjo je pogosta kombinacija, ki velikokrat ostane neopažena, saj ljudje svoj strah skrijejo za dejanskim uživanjem v samoti.

Introvertiranosti, kot rečeno, ni treba 'zdraviti.' Socialno fobijo pa se splača, saj nezdravljena konkretno omejuje naše življenje in dobro počutje. Kognitivno-vedenjska terapija ima dokazano odlične učinke, ki trajajo. Če v sebi prepoznate vzorce strahu, premlevanja in paralize v socialnih situacijah, se splača poiskati pomoč. Že nekaj ur terapije lahko za vedno spremeni vaše življenje.