Teorija navezanosti govori o tem, da imamo ljudje različne sloge navezanosti, ki se odražajo predvsem v odnosih z drugimi. V tem članku predstavljamo vse o štirih stilih navezanosti, kako se le ti oblikujejo v otroštvu in kako lahko razvijemo varen slog navezanosti. 

Kaj sploh je stil navezanosti? 

Stil navezanosti je način odnosa, ki ga imamo z drugimi. Po teoriji navezanosti, ki sta jo v petdesetih letih prejšnjega stoletja najprej razvila psihologinja Mary Ainsworth in psihiater John Bowlby, se slog navezanosti oblikuje in razvija v zgodnjem otroštvu kot odziv na naše odnose z našimi najzgodnejšimi skrbniki. V bistvu naj bi naš stil navezanosti odraslih odražal dinamiko, ki smo jo imeli z našimi skrbniki kot dojenčki in otroci.

Stil navezanosti vključuje način, kako se čustveno odzivamo na druge, pa tudi naše vedenje in interakcijo z njimi, pravi terapevtka Alyssa Lia Mancao. Poznamo štiri glavne stile navezanosti odraslih:

- Varen stil navezanosti,

- Izogibajoči se stil navezanosti,

- Preokupirani stil navezanosti,

- Zavračajoč stil navezanosti. 

Zadnji trije stili veljajo za oblike negotove navezanosti. Nekatere raziskave merijo te stile navezanosti na podlagi posameznikove ravni izogibanja in tesnobe v odnosih.

1. Varen stil navezanosti

Stil varne navezanosti se nanaša na sposobnost oblikovanja varnih in ljubečih odnosov z drugimi. Varno navezana oseba zaupa drugim, ljubi in sprejema ljubezen ter se z drugimi zbliža z relativno lahkoto. Ne bojijo se intimnosti, niti ne čutijo panike, ko partnerji potrebujejo čas ali prostor stran od njih. Lahko so z drugimi, ne da bi postali popolnoma odvisni od njih.

Glede na temeljno raziskavo socialnih psihologov Cindy Hazan in Phillipa Shaverja v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, naj bi imelo varen stil navezanosti približno 56 odstotkov odraslih oseb.

2. Izogibajoči se stil navezanosti

Izogibajoči se stil navezanosti je oblika negotovega sloga navezanosti, ki ga zaznamuje strah pred intimnostjo. Ljudje s tem stilom navezanosti imajo običajno težave pri zbliževanju z drugimi, težko zaupajo drugim, mnogokrat se v odnosih počutijo, kot da se 'dušijo'. 

Običajno ohranjajo določeno distanco od svojih partnerjev ali pa so v svojih odnosih večinoma čustveno nedosegljivi – raje so neodvisni in se zanašajo le nase. Po Hazan in Shaverju ima približno 25 odstotkov odraslih izogibajoči se stil navezanosti.

3. Preokupirani stil navezanosti 

Preokupirani ali tesnobni stil navezanosti je oblika negotovega sloga navezanosti, ki ga zaznamuje globok strah pred zapuščenostjo. Tesnobno navezani ljudje so ponavadi zelo negotovi glede svojih odnosov, pogosto jih skrbi, da jih bo partner zapustil. Posledično nenehno iščejo potrjevanje. Tesnobna navezanost je povezana s 'potrebo' ali oprijemljivim vedenjem, denimo, ljudje s tem stilom zelo hitro postanejo zaskrbljeni, ko jim partner ne pošlje dovolj hitro sporočila, nenehno pa se tudi počutijo, da partnerju ni dovolj mar zanje. 

Preokupirani stil navezanosti je znan tudi kot tesnobno-preokupirani stil navezanosti. Glede na raziskavo Hazan in Shaverja ima približno 19 odstotkov odraslih preokupirani stil navezanosti.

4. Zavračajoč stil navezanosti

Zavračajoč stil navezanosti vključuje izjemno prizadevanje, da drugi ne bi prišli 'preblizu'. Ljudje s tem stilom navezanosti nadvse hrepenijo po odnosih, po naklonjenosti, a se hkrati želijo temu izogniti za vsako ceno. Neradi razvijajo tesen romantičen odnos, hkrati pa imajo hudo potrebo po tem, da bi se počutili ljubljene.

Ta stil navezanosti naj bi bil razmeroma redek in še ni do potankosti raziskan. Vemo pa, da je povezan s pomembnimi psihološkimi in relacijskimi tveganji – vključno s povečanim tveganim spolnim vedenjem, tveganjem za nasilje v odnosih in težavami pri uravnavanju čustev na splošno. V ozadju tega stila so mnogokrat hude oblike osebnostne motnje, izviral pa naj bi iz otroštva posameznikov, ki so utrpeli hude zlorabe. 

Kako se izoblikujejo stili navezanosti?

Stili navezanosti se običajno razvijejo v otroštvu na podlagi naših odnosov z našimi najzgodnejšimi skrbniki. Raziskovalci verjamejo, da se slog navezanosti oblikuje v našem prvem letu življenja, med 7 in 11 meseci starosti.

''Človeška bitja se rodimo nemočna, zato smo že ob rojstvu nagnjeni k iskanju zaščite zanesljivega skrbnika,'' piše Peter Lovenheim, avtor knjige The Attachment Effect. Kakovost te prve vezi - ljubeče in stabilne ali nedosledne ali celo odsotne - dejansko oblikuje možgane v razvoju in skozi življenje vpliva na to, kako se spopadamo z izgubo in kako se obnašamo v odnosih.

Zgodovina raziskovanja teorije navezanosti.

Čeprav se pogosto omenja kot 'Bowlbyjeva teorija navezanosti', je teorijo navezanosti, kot jo poznamo danes, razvijalo več raziskovalcev v poznem 20. stoletju. Britanski psihoanalitik John Bowlby je okoli petdesetih let prejšnjega stoletja razvil koncept vedenja navezanosti. Njegova teorija je bila, da je bila nagnjenost otrok, da se čustveno navežejo na svoje skrbnike ter da postanejo v stiski in jih iščejo v njihovi odsotnosti, prilagodljiva evolucijski lastnosti, nekaj, kar je otrokom omogočilo preživetje na način, da se oklepajo navezanosti, ki jim nudi podporo, zaščito in skrb, ko bili so premladi, da bi skrbeli zase.

Mary Ainsworth, psihologinja in ena od Bowlbyjevih kolegic, je razširila Bowlbyjevo izvirno teorijo navezanosti z ugotavljanjem individualnih razlik glede na to, kako so dojenčki obravnavali ločitev od svojih staršev. Njen slavni poskus 'čudne situacije' iz leta 1969 je med dojenčki identificiral štiri vrste navezanosti: varno, odporno na tesnobo, izogibajočo in neorganizirano.

Kasneje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja sta socialna psihologa Cindy Hazan in Phillip Shaver začela uporabljati teorijo navezanosti Ainswortha in Bowlbyja na romantične odnose med odraslimi, s čimer se je rodil koncept stilov navezanosti odraslih, ki jih poznamo danes. Leta 1998 so raziskovalna psihologinja Kelly Brennan in njeni sodelavci dodatno razširili navezanost odraslih in pokazali dve različni dimenziji, ki oblikujeta vzorce navezanosti: anksioznost, navezanost in izogibanje navezanosti. 

Danes obstaja nekaj kritik teorije navezanosti med psihologi, ki pravijo, da je težko verjeti, da lahko skrbniki tako dramatično oblikujejo otrokovo osebnost pri tako mladih letih. Toda koncept stilov navezanosti je obstojen z razlogom: ljudem ponuja možnost, da opišejo različne načine, s katerimi vstopajo v odnose, gledajo na odnose in jih izziva da pogledajo svoje pretekle odnose, z namenom, da bi jih bolje razumeli. 

Ali lahko spremenimo svoj stil navezanosti?

Vsekakor je mogoče, da oseba spremeni svoj slog navezanosti. Vendar pa to zahteva veliko dela, odločnosti, potrpežljivosti in namere, če oseba preide iz negotove v varno navezanost. Tukaj je nekaj načinov, s katerimi si lahko pomagate spreminjati svoj stil navezanosti. 

1. Prepoznajte svoje vzorce odnosov

Različni psihologi in strokovnjaki pravijo, da je pri odkrivanju lastnih vzorcev najbolj pomembno, da se vprašamo, kako so se v otroštvu naši starši obnašali in vedli do nas. Nekaj vprašanj, ki vam lahko pride prav:

- Kakšni so bili vaši starši? 

- Kako bi opisali svoj odnos z očetom v otroštvu? 

- Kako bi opisali odnos z mamo? 

- H komu ste šli po tolažbo, ko ste imeli težavo? 

- Kako je oče/mama reagiral/a, ko ste potrebovali 'pomoč'?

- Ste se počutili varno?

Vsa ta in podobna vprašanja vam lahko pomagajo odkriti razloge za vaš slog navezanosti. 

2. Delajte na svoji samozavesti

Nizka samopodoba je skupna značilnost vseh negotovih stilov navezanosti. Naučite se najprej sprejemati, ceniti, ljubiti in skrbeti zase. Če ne morete razumeti, kaj je ljubezen do sebe, ker ste bili kot otrok zanemarjeni ali celo zlorabljeni, začnite z delom na sebi. Vsekakor si lahko, celo priporočljivo je, poiščite pomoč ustreznega strokovnjaka. 

3. Stopite v stik s svojimi resničnimi potrebami

Začnite z izraženjem svojih potreb. Najprej se vprašajte, kako bi se lahko v odnosu počutili varno. Kaj vam predstavlja varnost? Za vse omenjeno je potrebna komunikacija. Ko se boste zavedali, kaj potrebujete odnosu, boste lahko to komunicirali naprej. 

Terapija je koristna, tako za posameznika kot za par. Kakovostni terapevt vam bo pomagal, da raziščete vaš slog navezanosti, pretekle rane, načine za prepoznavanje, vzpostavitev ustreznih meja in spodbujanje zdravega odnosa.

Povzeto po mindbodygreen