Kako naravne katastrofe, kot so poplave, vplivajo na duševno zdravje in vedenje otrok in mladostnikov?

Večina ljudi, tudi otrok in mladostnikov, naravne nesreče preživi brez večjih posledic, saj so psihološko odporni. Nekateri pa ob ogrožajočih dogodkih razvijejo (duševne) težave. Ob takšnih dogodkih pride do občutka negotovosti, ki je tudi objektivno realen. Zato je pomembno, da bližnji odrasli zagotovimo čim več stabilnosti in čim običajnejši dnevni ritem.

Katere so najpogostejše psihološke posledice, s katerimi se lahko otroci in mladostniki soočajo po takšni naravni katastrofi, ki smo ji bili priča? Predvsem tisti, ki so denimo izgubili domove. 

Ob takšnih izrednih dogodkih in posledičnih izgubah (ljudi, doma ...) ljudje žalujemo. Ljudje žalujemo na zelo različne načine, vseeno pa je nekaj značilnosti podobnih pri vseh, ki žalujejo. 

Najpogosteje takoj po takšnem dogodku opažamo šok, ki se kaže na različne načine. Otrok ali mladostnik lahko navaja fizično bolečino, opazimo lahko otrplost, umaknjenost ali apatijo. Otrok je lahko osupel in ne zmore razmišljati jasno. Temu so lahko pridruženi zanikanje, izogibanje realnosti izgube ali da otrok ne verjame, da se je to res zgodilo. Hkrati lahko govori o prihodnosti, kot da se tak dogodek ni zgodil (npr. kaj bodo počeli v hiši, ki je uničena). To obdobje lahko traja nekaj minut, dni ali celo mesecev. 

Ostale stopnje žalovanja so zanikanje, pogrešanje in iskanje, žalost, jeza, tesnoba, krivda in pogajanje ter sprejetje. Te stopnje si lahko sledijo v navedenem vrstnem redu, lahko pa v naključnem. Pri nekaterih določene stopnje niso prisotne, druge pa se pojavijo večkrat. V vseh fazah je pomembno, da ne zanikamo otrokovih občutkov in mu damo prostor za pogovor in (morebiti potrebno) tolažbo.

S takšnimi okoliščinami pridejo tudi povečani občutki stresa, anksioznosti, tesnobe in podobnega. Velikokrat se niti odrasli ne znamo v polnosti soočati s težjimi občutji, kaj šele otroci. Kako jim lahko stojimo ob strani? Kaj vse lahko oz. moramo storiti odrasli, da otrokom in mladostnikom pomagamo pri soočanju s čustvenim stresom in lahko rečemo tudi travmo?

Najpomembnejše je, da se odrasli v okolici otrok potrudimo ostati umirjeni. S tem, ko bomo sami umirjeni, se bodo tudi otroci lažje umirili oz. jih bomo mi lažje umirili. Pomembno je, da ohranimo čim več rutine (npr. branje pravljice pred spanjem, jutranje navade...), saj nam rutine (še posebej pa otrokom) dajejo občutek varnosti in stabilnosti. Ob tem potrebujejo otroci tudi prostor za igro. V obdobju najstništva so vrstniki najpomembnejše osebe za mladostnike, zato je pomembno, da jim tudi omogočimo druženje.

Otrokom in mladostnikom je pomembno dati vedeti, da imajo priložnosti za pogovor o svojem doživljanju dogajanja in občutkih. Starši naj ne zanikajo težav, ki so prisotne, in naj se aktivno vključijo v reševanje težav. Če otrok želi govoriti o svojem doživljanju, si vzamemo čas in ga poslušamo. Ni pa smiselno govoriti samo o težavah ali jih obremenjevati z našimi skrbmi (npr. da ne vemo, kdaj in kako bomo uspeli počistiti hišo ali kje bomo živeli čez mesec dni). Otrokom ne lažemo  in ne dajemo lažnega upanja (npr. da bo kmalu vse, kot je bilo), hkrati pa jim zagotovimo stabilnost, kolikor je to mogoče (npr. da bomo ves čas z njimi). 

Kako določene okoliščine razložiti otroku ali mladostniku? Kakšna komunikacija je denimo primerna za predšolskega otroka, kaj za mladostnika?

Pri predšolskem otroku uporabljamo kratke, enostavne stavke oziroma povedi. Poskusimo uporabiti enostavne besede in ostati pri konkretnih stvareh (npr. ker je voda poškodovala hišo, bomo sedaj živeli tukaj). Z mladostnikom lahko govorimo bolj podobno kot z drugimi odraslimi, vseeno pa je pomembno imeti v mislih, da še niso odrasli in potrebujejo več čustvene opore.

Se o nekaterih temah recimo ne bi smeli pogovarjati pred in z otrokom? 

Smiselno se je izogniti pogovoru o negotovosti in skrbeh ali težavah, ki jih imamo. Otrok pri tem ne more pomagati, lahko pa ga čustva preplavijo, saj otroci nimajo tako dobro razvitih zmožnosti za soočanje z intenzivnimi čustvi. Zato takšne teme za otroka niso primerne. 

Velikokrat neka čustva pridejo 'za nami'. Kako lahko kasneje prepoznamo znake stiske pri otrocih in mladostnikih? Kako pravočasno ukrepati?

Večina otrok in mladostnikov pokaže težave v prvih dneh in tednih, pri nekaterih pa je prisotno odloženo žalovanje in se težave pojavijo z zamikom. Če so prisotne težave blažje (npr. težave z uspavanjem, blago povišana vznemirjenost, občasen jok...), strokovna pomoč ni potrebna. Takšne težave večinoma spontano izzvenijo. Pomembno pa jo je poiskati, če te težave vztrajajo dlje časa ali če so bolj izrazite (npr. izrazite vedenjske težave, neprestan jok, izrazita razdražljivost, huda nespečnost, pogosta otrplost ...). V Sloveniji se je v okviru Programa MIRA, Nacionalnega programa duševnega zdravja, vzpostavila mreža Centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov, ki delujejo v Zdravstvenih domovih, ob tem pa tudi druge oblike pomoči v posameznih regijah. Ob zaznanih izrazitejših težavah je smiselno, da starši pokličejo v najbližji Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) in povedo o težavah, ki jih opažajo pri otroku ali mladostniku. Glede na prisotne težave bodo strokovnjaki v CDZOM otroka uvrstili na čakalni seznam in ga povabili na pregled. Smiselno je, da se pregleda z otrokom udeleži vsaj eden od staršev.

Kako se simptomi posttravmatske stresne motnje razlikujejo med otroci in mladostniki ter odraslimi? Kakšni so oz. bodo dolgotrajni učinki te nesreče na razvoj otrok in mladostnikov?

Do razvoja posttravmatske stresne motnje (PTSM) pride pri ljudeh redko. PTSM se razvije več kot mesec dni po ogrožajočem dogodku. Pojavi se pri 16 odstotkih otrok, izpostavljenih situacijam, ki jih doživijo kot ogrožajoče za življenje. Za PTSM značilni simptomi so raznoliki: vrinjanje neprijetnih spominov, nočne more, buren odziv na zvoke, večja razdražljivost, pretirano prestrašen odziv, težave s koncentracijo ali spanjem, občutek krivde, manjši interes za sodelovanje pri pomembnih aktivnostih in podobno. 

Pri predšolskih otrocih se po ogrožajočem dogodku lahko pojavijo različni strahovi in regresija. Regresija je, ko se posameznik odziva neprimerno za svojo starost. Mlajši otroci lahko ponovno pričnejo močiti posteljo, se težje umirijo sami ali se bolj oklepajo staršev. Pri otrocih in mladostnikih lahko pride tudi do zavračanja ali izostajanja iz šole. V tem primeru je smiselno otroka ali mladostnika spodbujati, da gre redno k pouku, po potrebi pa vključiti tudi šolsko svetovalno službo in druge strokovnjake.

Otroci preživete neprijetne dogodke podoživljajo na različne načine. Pri tem lahko spontano pripovedujejo, rišejo o dogodkih, vključujejo vsebine v svojo igro... Preko teh načinov tudi iščejo rešitve za trenutno situacijo in se tako umirjajo. Tudi zaradi tega potrebujejo prostor za igro, risanje in podobne prostočasne nestrukturirane aktivnosti.

Določene posledice se bodo videle šele čez čas oz. čez nekaj mesecev. Kakšen vpliv bo imela šola, skupnost pri soočanju s posledicami, ki bodo vidne v duševnem zdravju?

Spoznanja iz vojnih območij kažejo, da je vloga (lokalne) skupnosti zelo velika. Tako lahko druženje z vrstniki, pogovor s članom širše družine pripomore k občutku mirnosti in predvidljivosti življenja. Tudi sama vrnitev v vrtec ali šolo bo na večino vplivala pozitivno. Z začetkom šole bo ponovno vzpostavljen ritem dneva, druženje z vrstniki in običajno življenje. Pri nekaterih pa bo šola povzročila dodaten stres (za tiste, ki so slabše vrstniško vključeni, imajo težave v šoli ali izrazitejše duševne težave) in bo začetek pouka imel negativen vpliv na njihovo (duševno) zdravje. V šoli pa bo tudi ogromno priložnosti. V osnovne šole je vključena celotna populacija otrok in bo tako možno vsem otrokom ponuditi pomoč ali prepoznati izrazite težave in svetovati iskanje pomoči pri strokovnjakih v in izven šole. 

Objavili ste seznam organizacij in telefonskih številk, kamor se lahko ljudje obrnejo. Tukaj imamo še TOM telefon, ki je namenjen predvsem mladim v stiski. Lahko prosim poudarimo pomen pravočasnega iskanja pomoči, izražanja in deljenja stiske? Kako lahko še mladim povemo, da niso sami? Konkretno – kaj lahko naredimo kot skupnost, prijatelji, znanci, da zmanjšamo stiske otrok in mladostnikov? 

TOM telefon je pomemben za otroke in mladostnike s stisko, saj je dostopen vsem in takoj (med 12. in 20. uro na telefonski številki 116 111). Med klicem je nekaterim otrokom in mladostnikom dovolj, da jih nekdo posluša, lahko pa tudi dobijo nasvet, kaj storiti.

Najpomembnejše je, da naredimo vse, da se njihovo življenje čim prej vrne v ustaljene tirnice. Ob tem pa omogočimo pomoč ob različnih stiskah, ki se bodo pri nekaterih pojavile. Sicer pa bo pomembno, da se bomo kot družba odzvali in za otroke in mladostnike na prizadetih območjih organizirali dejavnosti, ki jim bodo pomagale premagovati stiske. Poleg vrtcev in šol so za otroke in mladostnike pomembne tudi različne prostočasne aktivnosti, v katere se vključujejo.

Odrasli pa smo tudi vzgled otrokom in mladostnikom. Zato je zelo pomembno, da si v primeru težav tudi sami poiščemo pomoč in s tem pokažemo otrokom in mladostnikom, da je popolnoma običajno, da poiščemo strokovno pomoč, ko težav ne zmoremo rešiti sami.