Morda je prisel čas za spremembo ...

Vendar pa je lahko v napoto strah pred spremembo. Morda se zdi kontradiktorno, vendar pa je ravno strah pred spremembo nekaj kar najpogosteje odvrača ljudi od psihoterapije. Dostikrat bo strah pred spremembo povsem podzavesten, odraža pa se lahko v občutkih ponosa do lastnosti, ki so lahko povsem patološke - npr. obsesiven perfekcionizem ali pa ugajanje drugim in ne sebi.

Včasih pa bo strah pred spremembo dokaj zavesten. Ponavadi se to zgodi pri klientih, ki imajo že nekaj izkušenj z lastno psihoterapijo ter se soočajo z dramatičnimi spremembami svojih emocionalnih, vedenskih in kognitivnih vzorcev - le-ti pa se spreminjajo v nekaj, kar jim ni poznano in zanje predstavlja neznan teren. Prebroditev strahu pred spremembo je torej eden od prvih mejnikov v psihoterapiji.

Bolečina je ena stran kovanca, druga je percepcija preživetja.
Najpogostejši razlog za iskanje psihoterapije ni neka altruistična želja po samo-sprejetju. Sprva gre bolj za to, da se človek poskuša znebiti bolečine - včasih poskuša tudi spremeniti druge, a kmalu se izkaže, da to ne gre ter, da težave, s katerimi se soočajo niso v drugih temveč v njih samih.

Ravno to je razlog, da kdor koli se odloči za terapijo, ponavadi ne razmišlja o tem ali se spremembe boji ali ne, saj ve, da spremembo želi - spremembo v občutku bolečine. Vendar pa je trik v tem, da je potrebno z namenom, da bi spremenili bolečino, spremeniti sebe - ali vsaj del sebe.

Psihoterapija, ki jo izvajam znotraj NHS (National Health service) tu v Lonodnu, je usmerjena in specializirana v kraktoročno terapijo. Na kratek rok, ko imaš s klientom zgolj nekaj srečanj in moraš v tem času prispevati k občutni spremembi v klientovem počutju, se ponavadi z njim osredotočiš na neposredno težavo, ki je bila razlog za njegov obisk. Ko s klientom težavo odpraviva ali pa jo vsaj minimizirava se, če je za to energija, volja in pripravljenost, posvetiva globje zakoreninjenim razlogom, ki so do nje pripeljali. Glavno načelo kratkotrajne terapije je ravno v tem, da se terapevt in klient posvetita problemu ciljano - posvetita se tistemu, kar klienta bremeni in ne tistemu, kar terapevt misli, da klienta bremeni.

Ponavadi pa ni potrebno dosti časa, da s klientom ugotoviva, da je bolečina, ki jo prinaša v terapijo del globlje zasidrane percepcije sebe, drugih in sveta kot takega ter načina preživetja v tem svetu - torej nekaj dosti bolj integriranega v klientovi psihološki in emocionalni strukturi kot zgolj nekaj kar enostavno odstraniš, vse ostalo pa bi ostalo kot je.

Da bi se spremenili, moramo najprej priznati, da je za to prostor

Ko terapija pripelje do tega, da je prvotna težava pod nadzorom, se ponavadi simultano pokaže tudi izvor težave. In ta je ponavadi globoko zakoreninjena v klientovo lastno percepcijo—sebe in okolice. Odprava fundamentalnih razlogov izvora težave, pomeni spremembo samega sebe kot osebe, pri čemer pa je potrebno priznati, da je za spremembo prostor in da imamo kaj spremeniti - da nismo popolni in da bomo to morali pokazati in priznati v terapevtskem okolju. Tako sebi kot terapevtu. To pa je vse prej kot lahko.

Da bi se spremenili, se moramo najprej sprejeti. Sliši se kontradiktorno. Zakaj bi sprejeli nekaj česar ne želimo in česar se želimo znebiti. Vendar pa spremenimo lahko samo tisto, kar sprejmemo. In to je prvi korak - dojeti, da smo povsem OK tudi, če se ne spremenimo.

Od kod izvira strah pred spremembo?

Ko se klientova osebna rast prevesi v ta del, se ponavadi srečamo z dilemo ali se bo zares odločil za spremembo ter premagal svoj strah ali pa se bo morda strahu uklonil ter s terapijo zavestno prenehal ali pa jo podzavestno sabotiral. Vendar zakaj bi nekdo ne želel spremembe, če pa živi z bolečino? Bolečina je ponavadi rezultat nase ukrivljene percepcije realnosti - nas, sveta, drugih. Takšna ukrivljena percepcija realnosti pa je razlog za vzorce, ki smo jih prevzeli misleč, da nam pomagajo preživeti. Tako se znajdemo v situaciji, ko moramo spremeniti nekaj, kar smo mislili, da deluje v našo korist. Težko je spustiti rob, četudi vam nekdo pravi, da vas drži.

Klientka, ki sem jo omenjal na začetku se želi znebiti bolečine, najti smisel. Se pa boji spremembe. Boji se, ker meni, da je vse, kar počne pravi recept za uspeh - nekoč. Uspeh pri čem? Ob tem vprašanju nima odgovora. Leti na avtopilotu in vanj ne dvomi. Ve samo, da leti v bolečini. Jo bodo ljudje videli kot neuspešno, če preneha? Zakaj je sploh pomembno, da se dokaže drugim, če ob tem ne sledi svojim ciljem? Odgovora na to nima. Ker pač je. Njen ugled ji pomeni vse. Od njega je odvisna njena kariera, življenje.

Kaj če zaradi terapije izgubim svoj »drive«?

Vprašanje, ki se pogosto pojavi. Potreba po popolnosti, sprejetosti, potrditvi - zgolj, da bi doživeli občutek lastne vrednosti in pomembnosti je nakaj kar je morda dalo rezultate - ali pa se je vsaj tako zdelo - danes pa tega ni več. In če nekdo ponavlja isto stvar, lahko pričakuje enake rezultate. V resnici pa sprememba pomeni večjo avtonomnost pri izbiri možnosti, ki jih imamo, kar nikakor ne pomeni, da se bomo kar ustavili ter razpadli, če ne bomo nenehno v pogonu. Le izbrali bomo lahko - tisto, kar si sami želimo in ne tisto, kar smo naučeni želeti.

Če se bolečine lahko znebimo zgolj s spremembo samega sebe in, če bi to pomenilo, da se moramo spremeniti iz nečesa starega v nekaj novega, potem terapija brez spremembe enostavno ni opcija. Potrebno se je zgolj vprasati, kako zelo si tega želimo ter kaj smo pripravljeni za to storiti in žrtvovati. Terapija namrec ni neboleč klepet. Potrebuje samoaktivacijo, vero vase in iskrenost - predvsem do samega sebe.