"Telo se na stres prilagodi na več načinov," pove Tina Bončina, dr. med., zdravnica in psihoterapevtka. "Srce začne hitreje biti, pritisk v žilah se poveča, kri se preusmeri v mišice, hitreje dihamo, možgani se osredotočijo na eno stvar. Določene funkcije telesa se izklopijo – denimo prebava, reprodukcija …" S čimer ni nič narobe, če je to kratkotrajno stanje, ki mu sledi odmor.

Stres sam po sebi torej ni nič slabega?

Pogosto stres delijo na pozitivnega in negativnega. Osebno nisem zagovornik te delitve, čeprav na neki način pogovorno opiše, da nekdo dela nekaj, kar mu je všeč, nekdo pa nekaj, kar mu ni.

Če nenadoma dobim val energije, da neko nalogo dokončam, mi to lahko pomaga. A le če se to ne dogaja ves čas. Ne more mi srce ves čas biti prehitro, ne morem imeti ves čas povišanega pritiska, ves čas izklopljenega imunskega odgovora … Na telesu se prej ali slej pokažejo posledice. Takšen kronični stres je torej to, čemur bi mi pogovorno rekli negativni stres.

Imamo tudi različno intenzivne stresne odzive. Bolj intenziven je, če moramo dokončati diplomo, manj intenziven, če se pripravljamo na izpit, ter še manj intenziven, če bi recimo šli odgovarjat na kakšen kviz. V vseh treh primerih gre za dokazovanje znanja. Toda niso vse tri okoliščine za nas enako pomembne oziroma enako naporne. Če pa smo ves čas pod stresnimi okoliščinami visoke intenzitete, bo telo čez čas začelo trpeti posledice.

Verjetno bo nekdo v istih okoliščinah imel močnejši stresni odziv, medtem ko bo kdo drug imel šibkejšega?

V službi je to denimo odvisno od vodstva na delovnem mestu pa tudi od vzgoje in osebnostne strukture. Če vsak projekt dojemate kot najpomembnejši, če ste perfekcionist, če morate vse narediti sami, imeti vse pod nadzorom, je to veliko bolj naporno, kot če si rečete, da boste poskušali projekt izvesti dovolj dobro; če bo ostal čas, pa ga boste izboljševali. Nekdo je potem zadovoljen, ko doseže mejo dovolj dobrega, za drugega je to vedno premalo.

Kako hitro je kdo zadovoljen, je odvisno od vzgoje in vrednot. Toda kadar so starši poskušali privzgojiti izrazito natančnost, se lahko zgodi, da bo otrok prenatančen – ali obratno – da mu bo to čisto nepomembno.

Stresni odziv je verjetno odvisen tudi od pogleda na življenje?

Če se jaz veselim, da bo ob koncu projekta nekdo lahko nekaj prebral, dobil v uporabo … obstaja luč na koncu tunela. Če pa razmišljam, da bo morda zanič, da bom lahko dobila kritike, da mi bo vzelo veliko časa, a bo malo plačano … padem v brezno. Počutim se slabše, imam vedno več kortizola v krvi, vedno nove navale energije, ker telo hoče dokončati nalogo. Hkrati se odziva, kot da je pred njim katastrofa.

Kako pomagate?

Najprej je smiselno umiriti simptome. To lahko storimo z meditacijo, umirjanjem, delitvijo dela na manjše, obvladljive naloge, jemati si je dobro redne odmore, prilagoditi prehrano …

Potem se lotimo odstranjevanja vzrokov. Počistiti moramo vzorce, ki so pripeljali do izčrpanosti. Tukaj pomaga psihoterapija. Moja vloga kot terapevtke je tudi, da vodim osebo v razmišljanju ven iz njenega referenčnega okvira, iz njene podobe sveta, da lahko na stvari pogleda drugače.

Zadnje čase se veliko govori o tem. Se vam zdi, da gre za veliko težavo?

Živimo v družbi, ki je organizirana okrog dobička in v tej gonji za dobičkom pozabimo na človeka. Na to, da je treba tudi uživati in živeti. Da je osem ur službe načelno namenjeno temu, da naslednjih osem ur dobro živimo. Ljudje se želijo počutiti tudi, da so nekaj dosegli, da nekaj ustvarjajo, raziskujejo, da so kreativni, da pomagajo. To žal ni več v ospredju. Bolj je pomembno, koliko bomo naredili. Če delamo za nekoga drugega, lahko vedno več delamo, dobivamo dodatne naloge, plača pa marsikdaj ostaja ista. Profit ima nekdo drug, kar prav tako povzroča frustracije in nezadovoljstvo. Opazne so tudi posledice recesije: zaposlene so odpuščali, ljudje so opravljali delo dveh delovnih mest. Nekaj let človek lahko zdrži, potem se začne to poznati na psihičnem in fizičnem zdravju. Zdravstvo je zelo obremenjeno s posledicami stresa. Ogromno bolezni lahko pripišemo posledicam stresa.