Vsi izzivi in življenjski prehodi, ki jih prinesejo leta skupnega življenja, zakonca lahko združijo, povežejo, izpopolnijo in bogatijo, ali pa ju popolnoma odtujijo. To se zlasti pokaže v obdobju, ko se otrok osamosvoji - odide na študij v drug kraj, se odseli od doma, poroči.

Starši so na tej prelomnici, ko se počasi zaključi skrb za otroke, primorani narediti neke vrste življenjski rezime, introspekcijo in ovrednotenje vsega, kar so ustvarili. V zdravih družinskih sistemih, kjer sta partnerja kljub vsem izzivom svoj odnos negovala, doživljajo to obdobje kot čas novih priložnosti, novih družinskih vlog pa tudi zadovoljstva ob otrokovi samostojnosti in integraciji v svet. "Zdaj bova počela vse tisto, kar sva si želela že od nekdaj … Bom morda kmalu postala babica, moj otrok pa starš?"

Vsako mamo skrbi, ali se bo njen otrok lahko vključil v svet in se znašel v njem. In prav otrokova osamosvojitev je tisto polno ovrednotenje in potrditev njene vloge. Seveda starša nikoli ne nehata biti starša, njuna vloga se sčasoma le preoblikuje. V tem obdobju končno spet pride v ospredje zakonski odnos, čas za prijatelje, hobije, potovanja in osredotočenost nase.

Otroci kot vezni člen med partnerjema

A če nekateri zakonci ob svoji starševski funkciji svoj odnos dojemajo tudi kot prostor skupne rasti in razvoja, pa so tudi takšni, ki živijo le za svoje otroke. To so starši, ki so s prihodom otroka zakonski odnos potisnili na stran, ga zatrli in se osredotočili le na funkcijo starša. Ti se z obdobjem otrokovega osamosvajanja soočajo izredno težko, saj je prehod, ko njihov otrok odide od doma, zanje čustveno zelo naporen. Pojavljajo se občutki praznine, žalosti, obžalovanja, včasih tudi izgube smisla. Če je bil zakon čustveno prazen in so bili otroci le nekakšen vezni člen med partnerjema, pridejo v tem času vsi konflikti, neizrečene besede, napetosti, ki so se nabirale skozi življenje, na dan. Otrok, ki je imel v takšnem sistemu očitno pomembno funkcijo (lahko je bil čustven partner kateremu od staršev), odide, zakonca pa sta ponovno postavljena pred pomembno odločitev.

Na tej točki se morata zakonca ponovno soočiti drug z drugim in s prihodnostjo. Če je bil otrokov odhod od doma močno razdiralen in boleč, lahko pride do ločitve ali praznega življenja vsak zase. Lahko pa se odločita in svoj odnos obnovita in utrdita. Posvetita se vsemu tistemu, čemur se v času vzgoje otrok nista mogla, in se z zanosom veselita novih družinskih vlog, novih članov družine in novega življenjskega obdobja.

Anja Kovačič, spec. zakonske in družinske terapije