V medosebnih odnosih se empatija nanaša na zmožnost sočutnega odzivanja na čustvovanja, doživljanja in stiske drugih ter na dogodke, ki se jim zgodijo. Najbolj pride do izraza takrat, ko kdo doživi velik življenjski preobrat ali vznemirljiv dogodek – na primer izgubo bližnjega, razhod z ljubljeno osebo, izgubo službe, težje bolezensko stanje – ali ko kdo preprosto deli svoje vsakodnevne težave.

Za boljše razumevanje pomena empatije za naše življenje velja poznati tri razvrstitve: kognitivno, afektivno in prekomerno empatijo. Kognitivna empatija se nanaša na sposobnost oziroma zmožnost 'postaviti se v kožo drugega'. V tem primeru lahko razumemo čustva drugega, se z njim povežemo ter razumemo njegovo perspektivo in odzive na določeno situacijo. Ta sposobnost nam omogoča, da se odzovemo na obziren način. Afektivna empatija je znana tudi kot čustvena empatija in se nanaša na sposobnost deljenja občutkov z drugo osebo. V tem primeru čustva drugih na nas močno vplivajo, to pa pomeni, da se lahko čustveno povežemo z drugo osebo. Pri prekomerni empatiji ali hiperempatiji pa smo lahko sogovornikovo ogledalo in goba obenem. Ne samo, da čutimo, kar čuti druga oseba, ampak zaradi tega tudi trpimo. V tem primeru ne vemo, kje se začnemo mi in kje se začne drugi; zdravih razmejitev ni. 

Empatija je temelj intimnosti in povezanosti; ob njeni odsotnosti so odnosi čustveno plitvi. 

Kaj je torej hiperempatija? 

O hiperempatiji govorimo takrat, ko se oseba pretirano identificira s čustvi druge osebe in jih vzame za svoja. Občutek tesnobe ob sodelavcu, ki se na delovnem mestu sooča z veliko stresa, je nekaj normalnega, a če njegova tesnoba tako zelo vpliva na nas, da nam preprečuje osredotočanje na svoje delo, lahko govorimo o pretirani empatiji. Toksična empatija ali hiperempatija ne pomeni le zrcaljenja čustev drugih, ampak tudi njihovo absorbiranje, kar lahko povzroči, da postanemo zaradi težav drugih enako ali še bolj obremenjeni. Osebe, ki so pretirano empatične, lahko postopoma izgubijo občutek za lastne želje in potrebe, ko jih prevzamejo čustva drugih. Dolgoročno lahko to vodi do zmanjšane sposobnosti sprejemanja lastnih odločitev ter do fizične in duševne izčrpanosti. Osebe, ki dajejo življenju in potrebam drugih večji poudarek kot lastnim, včasih doživljajo tesnobo, občutke praznine in celo blago depresijo. Na situacije pogosto gledajo z vidika druge osebe, in ne s svojega. 

Najpogostejši pokazatelji pretirane empatije

– Z lahkoto se podredite zahtevam drugih in težko postavljate razmejitve.

– Nenamerno ponotranjite stres in stisko druge osebe, kar občutite na telesni ravni (glavobol, vozel v trebuhu, lepljive roke).

– Čustveno zrcalite bolečino drugega in dolgotrajno izkušate njegovo žalost, trpljenje.

– Občutek psihične in telesne izčrpanosti po stikih z ljudmi. 

– Nezmožnost končati lastne življenjske izzive in prevzeti odgovornost zaradi čustvene preobremenjenosti. 

Da bi se postavili v kožo drugega na zdrav način, moramo vzpostaviti ravnovesje med lastnimi čustvi in čustvi drugih. V nasprotnem primeru empatija postane past in lahko se počutimo, kot da smo talci občutkov drugih. Umetnost empatije zahteva pozornost do potreb drugih, ne da bi žrtvovali svoje.

Kako upravljati pretirano empatijo? 

Prvič, pomembno je učenje ločevanja težav drugih od svojih, saj nam postavljanje tovrstnih mej zagotavlja nudenje podpore drugi osebi, ne da bi se pri tem prekomerno identificirali. Pomembno je tudi zavedanje, da ni treba prevzemati bremen drugih, kar se pogosto dogaja pri osebah, ki imajo močno potrebo po ugajanju in iščejo zunanjo potrditev. 

Človeški možgani imajo zrcalne nevrone, ki nas povezujejo s čustvi drugih, in to nam daje sposobnost empatije. Če želimo preprečiti, da bi nas težave drugih pretirano prevzele in obremenile (t. i. čustvena ugrabitev), velja med pogovorom opazovati, kateri občutki se porajajo v nas, in se nato osredotočiti na sprostitev telesa. Pomembno je, da smo med pogovorom osredotočeni na svoje telo, da opazujemo reakcije in nato zavestno zmanjšujemo morebitno nelagodje, ki ga ob tem čutimo. Kadar koli se torej prebudi naša empatija, glejmo na to kot na signal, da moramo pozornost preusmeriti na svoja čustva. Primer: Med pogovorom naredimo premor (pomaga globok vdih) in razmislimo: Kaj čutim zdaj? Kaj potrebujem zdaj? Ko vemo, kaj potrebujemo, se lahko zavestno odločimo, koliko še dati drugemu in koliko zahtevati zase.

Zelo pomemben del upravljanja nezdrave empatije pa je tudi vzpostavljanje vzajemnosti v odnosih, ki vključuje obojestransko pomembnost čustvenih potreb. Natančneje to pomeni, da se obkrožimo z ljudmi, ob katerih lahko enakovredno delimo stiske in težave. Vsako zdravo razmerje ima namreč opredeljeno mejo, pri kateri so zadovoljene potrebe obeh oseb in imata obe osebi ustrezno količino podpore. Ne smemo pozabiti, da je zdrav odnos 'daj – dam' in da pri tem ne gre brez zdravih razmejitev. 

V zadnjih letih raziskovalci odkrivajo genetsko in nevrokemično osnovo hiperempatije. Pri tem so jim v veliko pomoč tako imenovane motnje empatičnega spektra, kot so Aspergerjev sindrom, sindrom hiperempatije in mejna osebnostna motnja. Gre za zelo zanimivo področje, ki bo v naslednjih letih dalo pomembne odgovore in tudi boljše načine zdravljenja. 

Viri: ExploringYourMind / PsychologyToday