Pri zarotniški perspektivi gre za idejo, da določena oseba ali skupina ljudi na skrit in podtalen način sodeluje pri doseganju določenega rezultata. V zadnjem času je denimo zelo priljubljena ideja o vzpostavljanju nadzora nad ljudmi. Ključne značilnosti takšnega načina razmišljanja so:

→ oseba ima protislovna prepričanja (npr. verjame v eno teorijo, obenem pa tudi v drugo, povsem nasprotno); 

→ ekstremna raven sumničavosti; 

→ domnevno slabi, negativni, hudobni načrti določenih oseb v ozadju; 

→ prepričanje, da je še vedno nekaj narobe, četudi se ideje o zaroti izkažejo za povsem napačne;

→ osebe se dojemajo kot žrtev; 

→ vsi dokazi so preoblikovani tako, da podpirajo teorije zarot;

→ vsakemu dogodku se pripisuje poseben pomen, ki ni stvar naključja.

Dejavniki, ki še spodbujajo zarotniško razmišljanje

Ko teoretiki zarot opazijo dogodek, je veliko bolj verjetno, da ga bodo pripisali kakšnemu namernemu motivu kot pa okoliščini ali slučajnosti. Če malce karikiramo, bi bilo čisto dovolj, če bi ljudje v bolj negotovih, kriznih časih sprejeli misel, da se slabi dogodki včasih enostavno zgodijo, ne da bi se zadaj skrivalo kaj posebnega. Pa vendar to ne bi bilo zanimivo. Teorije zarot ponujajo zelo priročen način, da krivdo za slabe stvari pripišemo "njim", "tistim iz ozadja", "skrivnostnim združbam" … Dejavniki, ki še dodatno spodbujajo takšen način razmišljanja, so še anksioznost, občutek nemoči in pomanjkanja nadzora nad lastnim življenjem, negotovost, občutek odtujenosti in nezaželenosti, nizka samozavest, osebna ali kolektivna kriza, nenavadni dogodki, paranoidna osebnostna drža, narcisizem, potreba po občutku edinstvenosti ... Vera v teorije zarot prinaša tudi dviganje ega, saj se imajo verniki za del izbrancev, ki so za razliko od ostalih ugotovili, kaj se v resnici dogaja. Po njihovem mnenju to pomeni, da vedo to, česar drugi ne. Kaže se, da imajo ljudje, ki se počutijo socialno marginalizirani, in tisti, ki pogosteje potrebujejo varnost in pomiritev, večjo potrebo po zapolnitvi praznine s pomočjo teorij. Nekatere psihološke študije tudi kažejo, da se zarotniški način razmišljanja precej povezuje s prepričanji o nadnaravnih pojavih.

Pri teorijah zarot velja omeniti dva pomembna pojma: iluzorno zaznavanje vzorcev in kognitivno pristranskost. 

Iluzorno zaznavanje vzorcev

Naši možgani radi iščejo in ustvarjajo vzorce, vendar niso tako uspešni pri razlikovanju naključnih zaporedij od dejanskih vzorcev. Na primer: večkratno metanje kovanca lahko pripelje do rezultatov, ki niso videti kot naključja, čeprav so. Iluzorno zaznavanje vzorcev se torej dogaja, ko zaznamo pomenljive vzorce, ki jih v resnici ni, in nato predpostavljamo, da lahko na podlagi teh vzorcev, ki smo si jih ustvarili v glavi, napovemo izid oziroma prihodnost. Običajni igralci iger na srečo to počnejo precej pogosto. Družbeni dogodki z močnim vplivom povzročajo večjo verjetnost, da bodo v njih ljudje iskali globlje pomene – eden zelo aktualnih je epidemija covida-19, v kateri teoretiki zarot odkrivajo vse mogoče manipulacije, sebe pa pri tem dojemajo kot žrtve.

Kognitivna pristranskost

V tem kontekstu velja omeniti tudi kognitivno pristranskost. Naši možgani skušajo stvari poenostaviti, vendar se kognitivna pristranskost, ki je posledica tega, ne ujema nujno z resničnostjo. To pomeni, da po navadi iščemo, verjamemo in smo pozorni na stvari, ki so v skladu z lastnimi prepričanji. Prav zato ljudje raje obiskujejo (lažne) spletne strani, na katerih so informacije, ki potrjujejo njihove predsodke in ustrezajo njihovim obstoječim prepričanjem. Z drugimi besedami – verjamemo, kar želimo verjeti.

Kakšna je vloga izobrazbe?

Višja stopnja izobrazbe je povezana v večjo kognitivno kompleksnostjo, zaradi česar ljudje znajo videti neko stvar z različnih zornih kotov oziroma znajo kritično pristopiti do težave, namesto da bi sprejeli preprosto razlago. Manj verjetno je torej, da bodo visoko izobraženi ljudje z razvitim analitičnim mišljenjem podvrženi kovanju različnih teorij. Večja medijska pismenost pa je še en dejavnik, ki je povezan z manjšo verjetnostjo podpiranja tovrstnih teorij. Veliko je namreč ljudi, ki verjamejo vsemu, kar najdejo na spletu, kar pomeni zmanjšano sposobnost selektiranja informacij. 

Čeprav družbeni mediji ne povzročajo teorij zarot, pa jih lahko močno vzpodbujajo in utrjujejo. Pri tem velja opozoriti, da je tudi pandemija covida-19 s seboj prinesla veliko škodljivih in zavajajočih teorij, kar lahko vidimo tudi pri širjenju člankov po družbenih omrežjih, ki se dotikajo cepiv, nastanka virusa, okužb in ostalih političnih tem. Pri tem velja upoštevati: kdo je avtor in zakaj je napisal članek? Preverite vir – je relevanten in znanstven? Bodite pozorni na ton in slog podajanja informacij. So uravnotežene ali senzacionalistične in enodimenzionalne? V preteklem obdobju se je zgodil vzpon spletnih strani, ki delijo nerelevantne članke, zato pozor – spletno stran lahko postavi skorajda kdorkoli, zato informacije iščite le pri zaupanja vrednih virih. 

Viri: PsychologyToday / PsychCentral