Pandemija koronavirusa nas je na nek način prisilila, da smo se iz resničnega sveta še nekoliko bolj preselili na splet – tako v povezavi z opravljanjem delovnih obveznosti kot tudi s spletnim druženjem s prijatelji. Videokonference, sestanki, druženja, opravljanje izpitov – vse to je, vsaj za nekatere posameznike, postal del običajne dnevne rutine, pa če nam je to všeč ali ne. Vse skupaj je še nekoliko težje za tiste, ki imajo težave s socialno anksioznostjo ali fobijami. Tuje raziskave kažejo, da nekateri posamezniki doživljajo simptome tesnobe pred, med in po socialni interakciji prek spletnih kamer.

Socialna anksioznost je v samem bistvu strah pred ocenjevanjem in kritiko drugih, pri videosestankih pa izpostavljenost dobi tudi nove razsežnosti. Nekaterim je neprijetno, ker spletna kamera na nek način 'vdira' v njihovo zasebnost in tako pokaže del njihovega življenja (čeprav se da tudi to rešiti z ustreznimi nastavitvami). Tista neprijetnejša plat, ki jo pogosto omenjajo posamezniki s socialno anksioznostjo, pa je ta, da nas spletna prisotnost prisili, da ves čas gledamo svoje obraze. Pri običajnih sestankih v pisarnah nimamo ogledal, kajne? Zaradi vizualne izpostavljenosti postanemo previdni pri svojem vedenju, obrazni mimiki ter izražanju, kar še dodatno povečuje strah pred osramotitvijo, tesnoba pa tako le še narašča. Najboljši način za preseganje neprijetnih občutkov zaradi takšne izpostavljenosti je ta, da smo čim večkrat izpostavljeni. Včasih je preprosto treba skočiti v globino in se soočiti s svojim strahom, pri tem pa se večkrat opomniti, da zelo malo ljudi rado gleda svojo podobo na ekranih.

Kako torej obvladati to novo inkarnacijo socialne anksioznosti ali celo fobije? V bistvu z enakimi strategijami kot obravnavamo ostale težave v socialnih interakcijah, le da jih lahko v tem primeru razčlenimo na tri dele: čas pred videosestankom, med videosestankom in po videosestanku. 

• Tesnoba se zelo pogosto prične že več dni ali ur pred napovedanimi videosestanki, v tej fazi je posameznik zaskrbljen, nervozen, nemiren. Odličen način za lajšanje skrbi v tej fazi je prakticiranje podpornih afirmacij. "Sestanek bo potekal dobro." "Vse bo šlo po načrtih." "Uspešen bom." Opomnite se lahko, da se skoraj vsak počuti nervozno pred sestanki in da ni to nič nenavadnega. Tesnobe sicer to ne bo odpravilo (sploh, če je ta intenzivnejša), pomagalo pa bo pri lajšanju občutij. 

• V aktivni fazi, ko se sestanek že začne, se fiziološki simptomi običajno povečajo. Poleg zaskrbljenosti in nervoze, ki se začneta že prej, lahko pride do povečanega srčnega utripa, zadihanosti, znojenja, tresenja, mišične napetosti … V tej fazi je, kolikor je le mogoče, pomembno ozavestiti sedanji trenutek tako, da se osredotočite na senzorične podrobnosti na zaslonu – to je oseba, s katero se pogovarjate. Možgani se bodo sicer želeli osredotočiti na vaše doživljanje, vendar jih boste lahko na ta način preusmerili na detajle sogovornika – zvok njegovih besed, barvo oblačil … Če zaradi tesnobe postane pretežko, se osredotočite na dihanje, nato pa ponovno preusmerite pozornost. V tem primeru je zato zelo koristno osvojiti dihalne tehnike. 

• V tretji fazi, ki sledi zaključku pogovora, se pri takšnih posameznikih pogosto začnejo samoocenjevanje, sojenje in premlevanje, kaj je bilo kako izrečeno, kaj bi lahko bolje povedali … Pri socialni anksioznosti je naš um negativno selektiven, kar pomeni, da bo vedno znova poudarjal in opominjal na negativne stvari, zaradi česar se bomo počutili vse slabše, manj bomo verjeli vase, pred naslednjimi sestanki pa se bomo spomnili izključno negativnih stvari. V tej fazi je ključno, da se zavestno opominjamo na pozitivne spomine oz. trenutke, ko smo bili suvereni, samozavestni in ko smo pogovor izpeljali dobro. Če tako naredimo po vsakem pogovoru, bo to postala naša navada, tesnoba pa bo sčasoma postajala bolj obvladljiva.

Čeprav se marsikomu zdi naša nova virtualna povezanost dobrodošla, pa je veliko tudi takšnih, ki jim spletna izpostavljenost povzroča velike težave. Tudi takšne, ki jih ne gre preprosto preseči le z enostavnimi tehnikami in pogostim spletnim druženjem. V takšnih primerih se lahko za tem skrivajo zelo slabe izkušnje iz preteklosti, izrazito slaba samopodoba ali drugi vzroki, ki se jih posameznik niti ne zaveda. V tem primeru gre za globlje vsebine, ki zahtevajo več pozornosti in dela na sebi. V takšnih primerih je pomembno poiskati terapevtsko pomoč ali poskusiti s katero od ostalih metod, kot je denimo medicinska hipnoza. Pomembno je, da posameznik najde način, s katerim bo presegel in predelal omejujoča prepričanja, globoko zakoreninjene vzorce ali neprijetna čustva, ki jih je nekoč doživel v situaciji izpostavljenosti.