"Sram je čustvo, ki je dušo."  Carl G. Jung 

Kdaj nas je sram?

Vsak od nas izkuša sram v različnih okoliščinah, največkrat pa ga čutimo takrat, ko mislimo, da bo nekdo zaradi našega ravnanja, vedenja, čustvovanja, mislil o nas slabo. Z drugimi besedami – ko se nam zdi, da na kakršen koli način kršimo družbene norme ali določena pravila. Sram se pogosto pojavi tudi takrat, ko izgubimo nadzor nad seboj in s tem porušimo lastno predstavo o sebi. Ko govorimo o sramu, ne moremo mimo telesne govorice, ki je pri sramu precej očitna. Običajno se kaže kot rdečica kože, izogibanje očesnemu stiku, zgrbljenost in sklonjena glava. Na ta način se nezavedno poskušamo skriti in se tako izogniti pozornosti drugih. V tem kontekstu bi ga lahko opredelili tudi kot posebno vrsto strahu, saj je sram povezan s tem, da bomo v očeh drugih neprimerni, pomanjkljivi in nevredni v svojem intelektu, videzu ali sposobnostih. V blagi obliki ga izkušamo kot zadrego, v bolj intenzivni pa kot ponižanje. 

Kakšna je razlika med toksičnim (nezdravim) in zdravim sramom? Izpostavimo lahko dve skrajnosti – toksični sram nas obvlada do te mere, da ne moremo več učinkovito funkcionirati, posegati po uspehih, sklepati odnosov; v tem primeru začnemo v življenju stagnirati, morda se osamimo in ostanemo v varni coni udobja, do kamor sram ne seže. Druga skrajnost pa je zanikanje sramu. V tem primeru si ga nočemo priznati, se delamo, kot da ga ni in ga potlačimo. Takšne osebe družba pogosto komentira, da ’nimajo občutka za sram’. V tem primeru posameznik počne stvari, ki so za večino nesprejemljive.

Korenine sramu

V procesu razvoja ima sram tudi funkcijo socializacije, saj deluje kot kompas, ki otroka vodi v sprejemljiva vedenja. S pomočjo sramu se nauči, kaj je primerno in kaj ni, pri čemur mu pomagajo starši. Težava pa nastane, če je otrok v veliki meri izpostavljen sramu, ki mu ga lahko prebujajo kar starši sami, in sicer s sramotenjem njegovega vedenja, čustvovanja, videza, načina govora, neuspehov. »Jokica si«, »ti pa res nisi pameten«, »zguba«, »ne spravljaj me v sramoto pred drugimi starši ...« Če stalno posluša, da je nekaj narobe z njim, ali pa se starši norčujejo iz njega, bo doživljal globoko osramočenost, ki je ne bo znal ustrezno predelati. Otrok še nima ustreznih mehanizmov za samoregulacijo čustev, saj se je nauči prek staršev, torej je v tem primeru oropan občutka, da je vreden in posledično tudi zdravega čustvenega razvoja. Takšen otrok lahko razvije toksični sram, ki se največkrat kaže kot izjemna plahost, negotovost, strah. V družbi je pogosto odrinjen na rob, težko vzpostavlja stik z drugimi in se raje drži v ozadju, kar kliče po zavračanju in norčevanju vrstnikov. Posledice tega se lahko prenesejo tudi v odraslost. 

Sram v odraslosti

Kot že rečeno, je zdrav občutek za sram nekaj pozitivnega, saj z njegovo pomočjo krmilimo v odnosih in življenju nasploh. Težava nastane, če ga skozi zgodnji razvoj tako globoko ponotranjimo, da vpliva na samopodobo in sposobnost delovanja. Za razliko od krivde, ki izhaja iz naših dejanj, lahko sram popolnoma izniči občutek lastne vrednosti. Potrebno je zavedanje, da manj ko o sramu govorimo, večjo moč ima nad nami. Edini način, da se tega osvobodimo, je, da se poglobimo v svoje jedrne rane, nezavedne vzorce in vse negativne spomine, ki nam še vedno zbujajo neprijetne občutke. Znan pregovor pravi: prek trnja do zvezd in isto velja za predelovanje negativnih čustev, ki se lahko tako zelo globoko zapišejo v nas. Samo tako, da se še enkrat poglobimo vase in začutimo bolečino preteklosti, jo predelamo in poiščemo svoj občutek vrednosti, gremo lahko v življenju naprej. 

Viri: PsychCentral / MentalHelp