Izraz toksični ali strupeni sram je prvič predstavil ameriški psiholog in teoretik Sylvan Tomkins. V samem bistvu je sram čustvo kot vsa druga, vendar ima pomembnejše fiziološke vezi. Pravzaprav sram aktivira enak simpatični živčni odziv kot strah, ki v posamezniku sproži naravni telesni odziv ’boj ali beg’. Ko sram postane pretirano ponotranjen in pogost v našem življenju, živimo v stalnem stanju ’boja ali bega’, kar je izredno čustveno in telesno naporno. 

Običajno se zametki začnejo v otroštvu, in sicer zaradi dolgotrajnih ali močnih izkušenj sramu. Starši lahko sram nenamerno prenesejo na svoje otroke z besednimi sporočili ali neverbalnim vedenjem. Otrok se lahko počuti neljubljenega kot odziv na depresijo starša, njegovo brezbrižnost, odsotnost ali razdražljivost ali pa se počuti neustrezno zaradi nenehne kritike in morda povsem nezavednih sporočil, da je neželen in neljubljen, neuspešen, neprivlačen, neinteligenten in da nikoli stvari ne naredi prav. Pogosto se toksični sram razvije tudi v družinah, kjer vlada alkoholizem.

Sčasoma se otrok s tovrstnimi sporočili tako zelo identificira, da ima zelo globoke občutke neprimernosti, zato globoko v sebi misli, da je nevreden ljubezni. Če se to ne prekine, ta sramota skozi odraščanje dobiva še večje razsežnosti, otrok pa ima zato nizko samopodobo, stremi k perfekcionizmu, je tesnoben, trpi za motnjami prehranjevanja, iracionalno krivdo, morda je celo depresiven in ima tveganje za razvoj odvisnosti. 

Toksični sram se od normalnega sramu, ki običajno hitro mine, razlikuje v sledečih značilnostih. Običajno je skrit v našem nezavednem. Ko doživimo toksični sram, traja veliko dlje; občutki in bolečina, povezani s sramom, so bolj intenzivni. Za sprožitev ni potreben zunanji dogodek, sprožijo ga lahko že naše misli. Pripelje lahko celo do depresije in občutkov brezupa. Povzroča lahko tudi tesnobo oziroma strah pred sramom. Spremljajo ga podobe, glasovi ali prepričanja, ki izvirajo iz otroštva ter ustvarja globoke občutke nezadostnosti. Temeljno prepričanje, ki skriva sram je, da ’nisem vreden ljubezni’. Ostala prepričanja, ki se oblikujejo na podlagi toksičnega sramu pa so še: Neumen sem. Sem neprivlačen. Sem čista zguba. Nisem dovolj. Sovražim se. Nisem pomemben. Ne bi se smel roditi. Ničla sem. 

Toksični sram in težave v odnosih

Posameznike, ki se spopadajo s toksičnim sramom, izjemno privlači karizma narcističnih partnerjev, ki jih povlečejo v svoj svet, kjer vsaj na začetku odnosa dobijo ljubezen in pozornost, po kateri so od vedno močno hrepeneli. Ironija pa je ravno v tem, da se tudi nekateri narcisi spopadajo s toksičnim sramom, vendar so se nanj odzvali tako, da so izklopili čustva, ustvarili lažno podobo sebe in si nadeli masko grandioznosti. Osebe s toksičnim sramom bodo morda privlačili prav partnerji, za katere menijo, da so čustveno zlomljeni in ubogi. Tako se večkrat znajdejo v odnosih z odvisniki od alkohola ali prepovedanih drog in tako postanejo njihovi skrbniki. Rezultat tega je soodvisen odnos, ki ga zelo pogosto nikoli ne zmore nihče od njiju zapustiti. 

Kako preseči toksični sram? 

Obstajajo mnogi načini za predelavo toksičnega sramu, eden najbolj učinkovitih pa je zagotovo vključitev v terapevtski proces, saj zagotavlja varen način, kako prepoznati globoko zakoreninjena negativna sporočila in njihov vpliv na dojemanje sebe. To vključuje: 

→izhod iz lastnih misli: vključuje pogovor o tem, kako se počutite s seboj, kakšen odnos imate s seboj, kako se vidite z vidika opazovalca; 

→spoznati notranjega otroka: pomeni priti v stik in pozdraviti notranjega otroka, ki išče ljubezen in priznanje. To je obenem tudi korak pri zdravljenju soodvisnosti in je učinkovit način za obvladovanje tesnobe, perfekcionizma, depresije, ki so pogost spremljevalec toksičnega sramu;

→naučiti se imeti rad:pomeni vzljubiti se in najti pozitivne stvari v sebi, kar je neke vrste notranji dialog, ki vodi iz neutemeljenega sramotenja do spoštovanja sebe;

→prekiniti nekatere odnose: zelo pomemben dejavnik je iz svojega življenja odstraniti ljudi, ki imajo pomembno vlogo pri kritiziranju in sramotenju. Včasih ni lahko, toda vzpostavljanje novih odnosov s pozitivnimi, pristnimi in zaupanja vrednimi ljudmi ima veliko vlogo pri predelavi sramu in oblikovanju novega sebe. 

Viri: PsychCentral / PsychologyToday