Tourettov sindrom in tiki v odraslosti: od kod se vzamejo?

Tourettov sindrom in tike večina povezuje z otroštvom, čeprav se lahko v odrasli dobi vrnejo ali se celo prvič pojavijo. Poglejmo, zakaj se to zgodi in kdaj je smiselno iti k zdravniku.

Tiki so nenadni, ponavljajoči se nehoteni gibi (motorični tiki) ali glasovi (vokalni tiki). Pogosto jih napove oz. predhodi občutek napetosti, ki po izvedbi giba popusti. Človek, ki s tiki ni imel izkušenj, si napetost in kasnejšo sprostitev lahko predstavlja podobno kot olajšanje po kihu, katerega prihod dlje časa čutimo.

Tourettov sindrom je povezan, a ne povsem enak pojav. Je nevrorazvojna motnja, ki se po definiciji začne pred 18. letom. Prizadene okoli 0,5 do 1 odstotka otrok, pogosteje dečke. V nasprotju s podobo iz filmov so glasne kletvice precej redek simptom, bolj gre za nedefinirane glasove ali gibe. Pri večini se sicer tiki v odraslosti umirijo; v blagi obliki vztrajajo pri večini, izrazitejši ostanejo le pri 20 do 25 odstotkih.

Otroški tiki pogosto poniknejo okoli dvanajstega leta, nato pa se v nekaterih primerih v dvajsetih letih znova pojavijo. Razlog za to, da se tiki umirijo, je delno v razvoju možganov. Zreli možgani so mojstri samonadzora, prefrontalna skorja zadržuje prekomerne signale, da se ne izrazijo. A ta nadzor je krhek, nekako kot mišica, ki se ob preobremenitvi utrudi. V prehodnem in stresnem obdobju dvajsetih let ta filter lahko popusti, tiki pa spet pridejo na površje.

Sprožilcev je torej veliko, lahko so vezani na življenjski slog in izzive (stres, pomanjkanje spanja) ali pa na fiziološke spremembe (npr. preveč kofeina, opustitev alkohola ali nikotina in spremembe pri jemanju zdravil). Velja preprosto pravilo, da se ob stresu in utrujenosti tiki okrepijo, ob umiritvi stresa pa upadejo. Telo nam torej tudi v obliki tikov lahko sporoči, da nekaj ni povsem v redu oz. da smo preobremenjeni.

Pravi prvi pojav tikov v odraslosti je redek in skoraj vedno kaže na sekundarni vzrok, npr. poškodbo možganov, okužbo, učinek zdravil ali nevrološko bolezen. Če se tiki v odraslosti res pojavijo prvič in jih oseba kot otrok nikoli ni doživela, je veljalo, da to vedno terja obisk zdravnika.

A situacija je v sodobnem svetu bolj kompleksna in zapletena, saj so se pojavili t. i. funkcionalni tiki. Pred letom 2010 so bili zelo redki, nato pa je pandemija covida-19 prinesla velikanski porast. Prizadenejo predvsem mladostnice in mlade ženske, začnejo pa se v poznih najstniških ali zgodnjih dvajsetih letih. Kaj sploh so?

Za razliko od gibov, ki bi jih povzročila razvojna motnja ali poškodba možganov, gre za ponavljajoče se gibe, katerih nastanek se povezuje z gledanjem vsebin o tikih ali Tourettovem sindromu na TikToku in YouTubu. Možgani nezavedno posnemajo videno, v ozadju pa sta pogosto tesnoba in depresija. Za razliko od klasičnih tikov nastanejo nenadno, gibi so bolj kompleksni (več korakov, vključujejo trup in okončine, ne le obraz). Tudi če se tiki pojavijo v tej obliki kot posledica pretirane izpostavljenosti socialnim omrežjem, pa je smiseln pogovor s strokovnjakom, če ne drugega zato, da se izključi druge vzroke.

Ob vsakem trzljaju ni treba zagnati panike, kdaj pa je smiselno poiskati nasvet ali pomoč? Posvet z nevrologom je smiseln, kadar se tiki prvič pojavijo po 18. letu ali kadar jih spremljajo motnje hoje, vida, oslabelost ali upad spomina. Enako velja, da je pogovor s strokovnjakom nujen, kadar gibi vztrajajo tudi med spanjem ali postanejo samopoškodovalni. Tikov ali Tourettovega sindroma ni pametno diagnosticirati na lastno pest, saj podobne nehotene gibe povzročajo tudi druge nevrološke motnje, ki jih lahko pravilno prepozna šele strokovnjak.

Resnost tikov v odraslosti je torej primarno povezana tudi z njihovim izvorom. Lahko gre "le" za funkcionalne tike, ki so jih sprožile vsebine na spletu, za znova prebujene otroške tike ali, najbolj resno, za sekundarni vzrok, ki ga je treba odkriti. Tudi če se jih vedno ne da ozdraviti, se jih da s pravim pristopom obvladati in povečati kakovost našega življenja. Ključni prvi korak pa je ustrezna diagnoza, da predvsem izključimo resnejše sekundarne vzroke, ki se nediagnosticirani razvijejo v kaj precej bolj resnega od občasnega trzanja.