Ko pogledaš nazaj, kako si doživljal svoje prvo zavedanje, da tvoje telo ne odraža tistega, kar si čutil v sebi? Ali je bil to dolg proces ali trenutek preboja?

Težko rečem, kaj je bilo moje prvo zavedanje in kdaj se je zgodilo. Zdi se mi, da je to bil dolg proces, ki se je začel že v otroštvu. Moji spomini razmišljanja o spolu in spolni usmerjenosti segajo že v začetek osnovne šole. Takrat je seveda bilo za majhnega otroka, ki živi na vasi, vse zelo tuje; razen neprimernih opazk in komentarjev nisem o tem vedel veliko. Občasno se je v medijih pojavila kakšna oseba LGBT, ki je po večini bila deležna posmeha ali senziacionalizma, kar je seveda močno vplivalo na mojo predstavo o tem, kako živijo kvir osebe. Šele, ko sem se preselil v Ljubljano, sem lahko zares videl in doživel drugačno realnost, postalo mi je jasno, da ni problem v nas, "drugačnih otrocih", ampak v družbi, ki nam neprestano sporoča, da je nekaj narobe z nami. 

Čustveni spekter, ki ga doživlja transspolna oseba med tranzicijo, je izjemno kompleksen. Kaj je bilo zate najtežje na tej poti tako na osebnem kot čustvenem nivoju?

Hormonska terapija je v začetku zagotovo vplivala na moje čustvovanje, vendar to nikakor ni bil najtežji ali zares težek del. Najtežji del je soočanje z družbo, v kateri živimo, kar se tudi z medicinsko tranzicijo nikoli ne zaključi; kako boš tretiran v šoli ali službi, odziv zdravnika na rutinskem pregledu, te bo kdo zmerjal na stranišču, se lahko tako oblečen sprehajam po ulici ... Želel bi si govoriti o tem, kako se vse izboljšuje in je transfobije manj, vendar lahko zelo jasno vidimo, kako se po svetu dogaja vse več nasilja, kako enostavno toleriramo rasizem in ksenofobijo, kako že več kot eno leto gledamo genocid, ki se neprestano predvaja na naših ekranih. Ljudje postajamo vse bolj neobčutljivi za trpljenje drugega, pa tudi če gre za otroke.

Če se vrneš v čas pred tranzicijo, je obstajala točka, ko si se počutil, kot da živiš dvojno življenje – eno v svoji notranjosti in drugo v očeh družbe? Kako si se soočil s tem?

Nikoli se nisem počutil, kot da živim dvojno življenje. Zavedal sem se, da me družba ne vidi tako, kot bi si želel, vendar bi rekel, da je to na njih in ne na meni. Jaz sem vedno bil jaz, ne glede na to, kako sem bil videti. Ljudje, ki so me imeli res radi in so bili pripravljeni prisluhniti mojemu notranjemu svetu, so to lahko videli in slišali. Na tej točki v življenju že zelo dobro vem, da mi bo družba pripisala veliko etiket in veliko ljudi bo moje življenje videlo kot dvojno, vendar me to več ne skrbi, take pripombe mi več sporočajo o govorcu in njegovem omejenem doživljanju sveta, jaz sem lahko samo vesel, da najdem toliko prostora in ljubezni zase in za svojo življenjsko pot do tega dne.

Družina in najbližji prijatelji so pogosto tisti, ki prvi izvedo za tranzicijo. Kakšen je bil odziv tvojih bližnjih, ko si jim povedal za svojo odločitev? 

Odzivi bližnjih so bili različni, hkrati sem prejel veliko podpore od svojih priateljev in na drugi strani tudi veliko dvoma in prevpraševanja, če je to res dobra odločitev. Sedaj lahko vidim, da so me nekateri res želeli zaščititi in mi pomagati, da česar ne bi obžaloval, vendar je to imelo name totalno obraten učinek. V trenutku, ko sem ljudem povedal, da sem se odločil za medicinsko tranzicijo, sem že vedel, da je to prava odločitev zame. V naši transfobni družbi se ljudje ne odločijo kar tako za tako velik korak. Vedel sem, da to moram narediti zase in hkrati sem vedel, da v veliko prostorih ne bom sprejet in da bo veliko ljudi govorilo grozne stvari o meni. Potreboval sem podporo svojih najbližjih, moral sem slišati, da me bodo še naprej imeli enako radi in da bodo ob meni skozi ta naporen proces. Dvom mojih najbližjih je strahove in neprijetne občutke samo potenciral in celo dodal še kakšno novo negativno prepričanje o sebi in svojih odločitvah.

Soočanje s pričakovanji družbe, ki pogosto ne razume transspolnih oseb, je lahko izjemno obremenjujoče. Kako si se spoprijel z miti in napačnimi predstavami o transspolnosti, ki si jih srečeval na svoji poti?

Že zgodaj v odraščanju mi je postalo jasno, da ne morem živeti po pričakovanjih družbe, če bi rad bil srečen. Nikoli nisem bil konvencionalen otrok, pogosto sem bil opisovan kot "poseben" ali "drugačen", tako sem hitro dojel, da se moja realnost ne sklada s pričakovanji, ki so mi bila praktično že ob rojstvu pripisana. Dejstvo je, da se nam vsem to zgodi, vsi živimo znotraj nekih pričakovanj in prepričanj, trans osebe se zelo vidno temu upiramo in izbiramo svojo pot. Upal bi si trditi, da se ravno iz tega razvije velik del sovraštva do nas, ljudje živijo v veliki nesvobodi, zatirajo jih lastna prepričanja in hkrati lahko vidijo posameznike, ki se aktivno odločamo živeti drugače. To zavedanje mi pomaga pri tem, da boleče opazke lažje povežem z ljudmi, ki jih govorijo, pripovedujejo mi o svoji nesreči in o svojih omejenih pogledih oz. prepričanjih.

Tranzicija ni le fizična sprememba, temveč tudi psihološka in čustvena. Kaj je bilo tisto, kar si čutil, ko si se po operaciji prvič pogledal v ogledalo? Ali se je v tistem trenutku zdelo, da se je telo končno uskladilo s tvojo dušo?

Tranzicija je proces, ki traja veliko časa in je veliko bolj kompleksna kot samo en trenutek. Pomembno se je zavedati, da je vsaka tranzicija drugačna, ni pravila, ki bi opisalo, kaj, kdaj in kako se bo zgodilo. Po navadi se tranzicija prične s socialno tranzicijo; ta obsega nek "zunanji" del, kako se družbi predstavljaš, kakšne obleke nosiš, katere zaimke in ime uporabljaš. To je zelo dolgotrajen proces, ki se za trans ljudi v večini nikoli ne zaključi. Ta del je bil zame najtežji, nekaj mesecev sem se samo pogovarjal o tem, kako mi je sedaj ime in da sem res prepričan v to. Poleg prijateljev in družine se moraš izpostaviti tudi na faksu, v službi, pri zdravniku, na treningih in včasih na ulici, ker si nekoga srečal. Včasih se osebe odločijo tudi za medicinsko tranzicijo, tukaj pa govorimo o hormonski tranziciji in operacijah, ki potrjujejo spol. Tudi ta del tranzicije je dolgotrajen, od samega čakanja na terapijo zaradi kompleksnega procesa potrditve spola, ki poteka na preobremenjeni psihiatriji, do čakanja na spremembe ob končno odobreni hormonski terapiji.

Jaz ne verjamem v to, da sem živel v napačnem telesu, mi je pa tranzicija omogočila, da sem vsak dan postal malo bolj sproščen in vesel, da lahko živim to življenje tako, kot sam vem, da je zame najbolje. Postal sem veliko srečnejši, bolj čuteč do vseh okoli sebe, svoje telo sem začutil na nivoju, kot ga nikoli prej nisem mogel, čeprav sem bil celo odraščanje v stiku z gibanjem in športnimi aktivnostmi. To, da sem izbral sebe kljub vsem sporočilom družbe, me je osvobodilo mnogih negativnih prepričanj o sebi in mi hkrati dalo priložnost, da sem ljubljen točno takšen, kot sem: brez maske, ki bi mi jo rada družba nadela.

Stigma, ki še vedno spremlja transspolne osebe, lahko pusti globoke sledi. Kako si se soočal s predsodki, ki jih ima družba, in na kakšen način si našel moč, da si še vedno zvest sebi?

Soočanje s transfobijo res pusti velike posledice, psihološke in žal tudi fizične. Nasilje, s katerim se transspolne osebe srečujemo, je v zadnjih letih v porastu, kot seveda tudi druge oblike patriarhalnega nasilja. V dneh, ko se vse zdi brezupno, najdem moč pri svojih trans sestrah in bratih, ki kljub vsemu, kar se dogaja, izberejo sebe, izberejo ravno pravo merico nežnosti in moči, da lahko še enkrat mirno pojasnijo svoj obstoj nevednežu, se še enkrat uprejo "mizogenemu tipu na bavarcu" in na koncu dne skuhajo čaj za prijatelja v stiski. To, da sem zvest sebi, mi neposredno daje moč, ker lahko vidim kako moje odločitve ustvarjajo prostor za več miru, ljubezni in medsebojnega zbližanja. 

Telo in identiteta sta globoko povezana, a operacija spremembe spola je le del zgodbe. Kako gledaš na svojo identiteto danes – je to proces, ki se je zaključil, ali čutiš, da je še vedno v razvoju?

Ko govorimo o medicinski tranziciji oziroma procesu potrditve spola, ponavadi govorimo o več različnih operacijah ali le eni ali nobeni. Izražanje spolne identitete se manifestira na neskončno različnih načinov in globoko presega naše binarno razumevanje tega sveta. Spol je zelo kompleksna posameznikova stvar, ki jo izraža na način, kot si želi, spolni izraz se lahko ujema z identiteto, lahko pa tudi ne. Sam na svoj spol gledam kot na nekaj unikatnega in prilagojenega le meni, kar torej pomeni, da se bo verjetno še spreminjal s tem, ko se skozi življenje spreminjam jaz. Mislim, da je oblikovanje oziroma preoblikovanje identitete nekaj, kar spremlja vsakega posameznika skozi celo življenje, verjamem, da enako velja za spolno identiteto in spolni izraz.

Družbena sprejetost se razlikuje od okolja do okolja. So bili kdaj trenutki, ko si imel občutek, da moraš skrivati samega sebe, ker je bilo tako lažje kot soočiti se z nerazumevanjem in nesprejemanjem?

Seveda! Nešteto takih trenutkov. Vsakič, ko se razkriješ v nepoznanem prostoru, hkrati tvegaš to, da boš deležen verbalnega ali fizičnega nasilja. Kot sem že omenil, je to del, ki se nikoli v resnici ne zaključi. Jaz bom vedno trans, vedno bo tranzicija del moje življenjske izkušnje in mnogokrat vpliva na moje doživljanje sveta. Pogosto moram v javnih prostorih presojati, če je to varen prostor za razkritje ali ne, če imam dovolj ljudi okoli sebe, ki me lahko obranijo, ali se bom moral sam. 

Prehod skozi tranzicijo je proces, ki zahteva pogum, vztrajnost in močno notranjo trdnost. Ko se ozreš nazaj, kaj je tisto, kar ti je dalo največjo moč v trenutkih, ko si čutil, da je vse pretežko?

Zavedanje, da se bom enkrat zbudil in se pretegnil v svoji postelji in moje telo ne bo moje največje breme. Vedel sem, da bom doživljal manj nasilja, ko se bo moj spolni izraz ujemal z identiteto, in da bo manj ljudi dvomilo vame, ko bodo videli kako opolnomočen in srečen korakam skozi vsakdan. Vse to bi bilo zelo težko izvedljivo brez prijateljev, v tistem trenutku izbrane družine, ki mi je pomagala skozi mukotrpne, dolgotrajne preglede in pogovore v procesu potrditve spola.

Obstaja neka misel, da transspolne osebe po tranziciji najdejo popoln mir v svojem telesu. Je to res? Ali pa morda obstajajo tudi dnevi, ko se še vedno soočaš z dvomi in vprašanji glede svoje identitete?

Izkušnja vsake transspolne osebe je drugačna, zame je bila tranzicija prihod domov. Po letih nemira in iskanja samega sebe sem se končno zbudil in pretegnil in občutek je bil tak, kot sem upal: končno sem doma.

Nikoli ne dvomim v svojo tranzicijo, vsak dan se zavedam, da sem danes tak, kot sem, zaradi svoje izkušnje, in tega ne bi nikoli spremenil. Mislim, da bom do konca življenja razmišljal o svoji identiteti, delno zaradi družbe, ki mi ves čas sporoča, da moj obstoj ni legitimen, in delno zaradi zavedanja, da je spol nekaj živega in tesno povezanega s faktorji, kot so okolje, kulturni in družbeni procesi.

Če bi moral opisati proces tranzicije z eno besedo, s katero bi ga? Ali je to bila pot osvoboditve, preobrazbe ali kaj povsem drugega?

Mislim, da bi tranzicijo zaradi svoje kompleksnosti zelo težko opisal z eno besedo. Bila je trnova pot, ki me je na koncu pripeljala do čudovite oaze, kjer je vode dovolj za vse.

Čeprav si zdaj v telesu, ki odraža tvoje pravo bistvo, ali še vedno čutiš, da obstajajo pričakovanja družbe glede tega, kakšen naj bi bil 'pravi moški'? Kako se soočaš s temi stereotipi?

To je najljubša retorika transfobov, da nikoli ne bom "pravi moški". Včasih me je to zelo bolelo, sedaj pa raje vprašam, kaj pravzaprav je pravi moški? Če pozorno opazujemo, kdo uporablja ta izraz, verjetno kmalu ugotovimo, da je "pravi moški" zelo verjetno nekdo, ki je mačističen, pokroviteljski do svojih sodelavk, ne pomaga pri reproduktivnem delu, doma izvaja nasilje v družini, ki se prepogosto konča s femicidom oz. ubojem partnerke. Sam si nikoli ne želim biti takšen človek in se poskušam od izraza "pravi moški" čim bolj distancirati.

Si kdaj naletel na trenutek, ko si moral dokazovati svojo moškost ali svojo pravico, da te družba vidi kot moškega? Kako si se spopadel s temi izzivi?

Družba od mene to pričakuje zelo pogosto, vendar se te igre več ne grem. Najljubša retorika transfobov je, da nikoli ne bom "pravi moški". Včasih me je to zelo bolelo, sedaj pa raje vprašam, kaj pravzaprav je pravi moški? Če pozorno opazujemo, kdo uporablja ta izraz, verjetno kmalu ugotovimo, da je "pravi moški" zelo verjetno nekdo, ki je mačističen, pokroviteljski do svojih sodelavk, ne pomaga pri reproduktivnem delu, doma izvaja nasilje v družini, ki se prepogosto konča s femicidom oz. ubojem partnerke. Sam si nikoli ne želim biti takšen človek in se poskušam od izraza "pravi moški" čim bolj distancirati.

Transspolne osebe se pogosto soočajo z izzivi, ko gre za birokratske postopke, kot so spremembe dokumentov. Kako si doživel ta del svoje tranzicije? Je bil ta proces zares tako zapleten, kot se sliši?

Ta proces je izjemno zahteven, od samega začetka s psihiatrično obravnavo, kjer moramo trans osebe dokazovati, da smo res trans in da nimamo drugih mentalnih bolezni, ki bi lahko ustvarile to prepričanje. Celoten postopek dehumanizira posameznika in nekoga v že ranljivem položaju potisne v še slabšo situacijo. Po tem, ko dobiš svojo psihiatrično diagnozo in s tem potrditev, da si res transspolna oseba, lahko greš na upravno enoto s papirji psihiatra. Po navadi ljudje niso deležni prijazne in hitre obravnave, ko zaprosijo za vlogo za spremembo EMŠO in spolnega indikatorja, čeprav nam to pripada. 

Ta proces je verjetno težji, kot se sliši, ker si posameznik, ki tega ni dal skozi, težko predstavlja, koliko psihološkega nasilja mora oseba v takem procesu preživeti in tudi požreti, če si želi v najkrajšem možnem času priti do oskrbe, ki jo potrebuje. Poleg tega, da je proces naporen, je tudi zelo dolg, v povprečju traja 3 leta, preden osebe v postopku sploh pridejo do hormonov ali katere od operacij.

Ko pogledaš na celotno izkušnjo svoje tranzicije, kaj bi rekel, da je največji mit, s katerim si se soočil bodisi o sebi ali o transspolnih osebah na splošno? Kako bi ga razblinil?

Težko bi označil, kaj je največji mit, težko tudi izberem enega. Skoraj vsaka stvar, ki jo slišim od ljudi, ki nimajo trans prijatelja, otroka ali partnerja, je ponavadi mit. V poplavi informacij, v kateri živimo danes, lahko najdemo kupe nerealnih vsebin, včasih je tudi dovolj, da preberemo naslov članka in si predstavljamo, da sedaj nekaj vemo o tem. Z miti se bom verjetno srečeval celo svoje življenje in način, kako mite razbijam, je moj obstoj.

Če bi danes lahko svetoval nekomu, ki šele začenja svojo pot tranzicije, kaj bi mu povedal? Kako bi ga podprl v trenutkih negotovosti in strahu pred družbeno zavrnitvijo?

Ko se pogovarjam z ljudmi na začetku tranzicije, jim ponavadi samo poskušam dati občutek slišanosti, poskusim jih videti takšne, kot so, ker vem, da se verjetno vsak dan borijo že za to, da nekdo uporabi njihovo ime. Mislim, da nimam velikega nasveta, ki bi lahko kogarkoli rešil pred našo transfobno in izjemno nasilno družbo. Vse, kar lahko sporočim trans sestram in bratom, je to, da jih imam neskončno rad in me njihov pogum in trdoživost vsak dan inspirirata. Družba nas bo zavračala in mi se bomo še naprej graciozno odzivali in premikali meje družbene sprejemljivosti.

Kako vidiš prihodnost transspolnih oseb v družbi? Misliš, da se premikamo v smer večje sprejetosti ali nas čaka še veliko dela na področju razumevanja in podpore transspolni skupnosti?

Res bi rad zaključil z pozitivno mislijo, kako se premikamo v smer večje sprejetosti, vendar če dobro pogledamo, lahko hitro vidimo, da temu ni tako. V zadnjih letih lahko vidimo velik porast moči desnice po celem svetu, s tem prihaja tudi do več odprto fašističnih skupin, ki se organizirajo brez posledic. Trenutno je predsednik Amerike nekdo, ki nikakor ne skriva svoje fašistične ideologije in hkrati z vlado že napoveduje napad na pravice žensk, transspolnih oseb in migrantov. Istočasno ti isti ljudje podpirajo in financirajo genocid, ki traja že več kot 400 dni, kjer je bilo ubitih na tisoče otrok in nosečnic. Naivno bi bilo pričakovati, da tak diskurz in odločanja o avtonomiji teles ne bodo imele vpliva širše od ZDA. Težko je govoriti o premikih v smer večje sprejetosti, ker smo trenutno v temačnem obdobju in vse kaže, da se premikamo v obratno smer. Ne glede na vse, pa bi rad zaključil z mislijo, da vsaki represiji sledi odpor, in naj se družba še tako trudi, da nas utiša in zmanjša, še vedno smo tukaj, vsak dan močnejši, glasnejši in bolj vidni.

Bi rad še sam dodal kaj, kar morda še nisva zajela, pa se ti zdi vredno sporočiti?

Samo prosim, da me ne cenzurirate. Hvala!

Dodatni viri: wikipedija, transsakcija