Starši igrajo najpomembnejšo vlogo pri tem, kako bomo doživljali svet, vzpostavljali odnose z drugimi in nenazadnje, kako blizu jim bomo pustili. Če malce karikiramo, nam starši pustijo svoj lasten čustven odtis, na podlagi katerega bomo vzpostavljali odnose. Morda bomo do ljudi nezaupljivi, saj se bomo bali, da nas bodo prizadeli. Morda bomo ob drugih sproščeni in se bomo z lahkoto čustveno navezovali. Z vidika navezanosti je vse je odvisno od tega, kakšen tip navezanosti bomo prinesli s seboj v odraslost, kar pomeni, kako se povezujemo z drugimi in kako se čustveno odzivamo, ko se nekdo loči od nas. V nadaljevanju izpostavljamo 4 osnovne tipe navezanosti, ki se oblikujejo v najzgodnejših letih. 

Varna navezanost

Varno navezani posamezniki odraščajo v podpornem okolju, kjer so se starši dosledno odzivali na njihove potrebe. V odnosih nimajo težav z odprtostjo, kar pomeni, da z lahkoto prosijo za pomoč in dovolijo drugim, da jim pridejo čustveno blizu. Imajo pozitiven pogled na življenje, ni jih strah bližine in niso obremenjeni s tem, ali jih bo nekdo zavrnil. V partnerskem odnosu so dosledni in zanesljivi ter nimajo strahu pred intimo. Zlahka ustvarjajo konstruktivne odnose, v katerih stremijo k bližini. Gre za najbolj zdravega od vseh štirih stilov navezanosti. 

Značilnosti varno navezanih: 

- višja čustvena inteligenca in odprto izražanje;

- sposobnost postavljanja meja v odnosih;

- občutek varnosti v bližnjih odnosih in pozitiven pogled na osebne interakcije;

- zmožnost odprtega in konstruktivnega reševanja težav. 

Izogibajoča navezanost

Takšen tip navezanosti se lahko razvije v dveh nasprotujočih si primerih, in sicer: ko se starši ne odzivajo ali celo zavračajo potrebe otrok, ali pa, ko so starši vsiljivi in pretirano posegajo v otroka. Takšen posameznik se v odraslosti nauči zanašati nase, bližnjim odnosom pa daje le majhen pomen. Kot odrasli v odnosih funkcionirajo zaprto ali celo zanikajo potrebo po intimnih odnosih. Velik pomen dajejo neodvisnosti, zato se na vse mogoče načine izogibajo bližini. V partnerstvu težko ali nikoli ne izražajo ljubezni oz. čutenj, delujejo hladni, ohranjajo zasebnost in skrivnosti z namenom ohranjanja neodvisnosti. V večini primerov se zanašajo le nase. 

Značilnosti izogibajoče navezanih: 

- zelo vase usmerjeni, neodvisni in samozadostni;

- izogibanje pristni intimi, ki zahteva ranljivost;

- občutek čustvene in fizične svobode (npr. Nihče mi ne diha za ovratnik.);

- partnerstvo pogosto nadomestijo druge prioritete, kot so delo, družabno življenje, osebni projekti, potovanja, zabava;

- težave s pripadnostjo v odnosu;

- imajo lahko veliko poznanstev, a malo tesnih odnosov;

- nekateri so lahko pasivno agresivni ali narcisoidni.

Preokupirana (ambivalentna) navezanost

Takšen stil navezanosti se razvije pri nekonsistentnih starših, ki se težko uglasijo na potrebe otroka. Včasih so starši nadvse skrbni in pozorni, drugič spet hladni, zavračajoči in čustveno odsotni, posledica tega pa so prekinitve ali 'kratki stiki' v odnosu. V takšnem primeru otrok ne ve, kaj v odnosu pričakovati, saj je nenehno podvržen dvema skrajnostma – 'toplemu in hladnemu'. V partnerskih odnosih je takšen posameznik izrazito negotov, tesnoben, ljubosumen, tudi odvisen in pasiven. Partnerja se pogosto pretirano oklepa, saj ga je neizmerno strah, da bo zapuščen. Njegovo samospoštovanje je močno odvisno od drugih. 

Značilnosti preokupirano navezanih: 

- počutijo se manj varne v odnosih, predvsem partnerskih;

- lahko izražajo posesivnost, ljubosumje, nadzor, nihanje razpoloženja, preobčutljivost, obsesivnost;

- močna potreba po potrditvi in sprejetosti ter iskanje potrditev;

- strah pred samoto;

- imajo zgodovino čustveno burnih partnerskih odnosov. 

Zavračajoča navezanost

Neorganiziran, zavračajoč stil navezanosti se razvije pri posameznikih, ki so v otroštvu doživljali različne vrste zlorab in/ali izrazito zapostavljanje. V takšnih primerih gre pogosto za starše, ki so bili tudi sami v otroštvu travmatizirani. Otrok se tako sooča z nepredstavljivo stisko, saj je mama, ki bi morala biti pojem varnosti, vir groze. V odraslosti si takšni posamezniki prizadevajo za dovolj veliko čustveno razdaljo v odnosih, saj je v njih prisoten strah, da bodo znova zlorabljeni, zavrženi in nerazumljeni. Po eni strani si pristnih odnosov želijo, po drugi strani pa imajo neizmeren strah pred intimo, zato se trudijo ohranjati neodvisnost. Če jim kdo pride preblizu, naredijo vse, da osebo na takšen ali drugačen način odrinejo stran. 

Značilnosti zavračajoče navezanih: 

- hrepenenje in hkrati upiranje intimi, velik notranji konflikt;

- strah, da bi zaupali drugim;

- strah pred bližino, ljubečimi in intimnimi situacijami;

- odrivanje ljudi stran od sebe in zelo malo tesnih odnosov. 

Nevronske povezave, ki se vzpostavijo v najzgodnejših odnosnih izkušnjah, imajo pomembno vlogo pri tem, kako se odzivamo na druge. Pri tem seveda ne gre za to, da bi krivili starše, ker smo takšni, kakršni smo. Z boljšim razumevanjem, kako izkušnje iz zgodnjega otroštva pripomorejo pri razvoju sloga navezanosti in kako se ta povezuje s trenutnimi medosebnimi interakcijami, lahko izboljšamo odnose v odraslosti. 

Viri: How childhood trauma affects adult relationship, Psychcentral /  What is your relationship attachement style, Psychology Today