Ena od nalog naših zapletenih in še vedno zelo skrivnostnih možganov je tudi ta, da nas varujejo. Vse življenje naši možgani izkušnje pretvarjamo v spomine, na podlagi katerih se lažje odločamo za stvari, ob katerih se počutimo prijetno, in se izogibamo tistim, ki nam niso všeč. Pri travmi pa nas želijo možgani zavarovati tako, da delajo ’nadure’, kar pomeni, da se preveč opirajo na izkušnje iz preteklosti in ustvarjajo občutek nevarnosti v sedanjosti, tudi ko grožnje že dolgo ni več. Če se razvije posttravmatska stresna motnja, lahko to povzroči trajne spremembe v možganih, tudi v  amigdali, hipokampusu in prefrontalni skorji. 

Ko možgani obstanejo v travmi

Ob travmatičnem doživetju možgani izklopijo vse nebistvene sisteme in se premaknejo v ’nižje’ možganske sisteme. To aktivira simpatični živčni sistem, signalizira sproščanje stresnih hormonov in sproži refleks preživetja: boj, beg ali zamrznitev. Po novem je uveden tudi četrti odziv na travmo, in sicer derealizacija. Ko grožnja preide, se parasimpatični živčni sistem znova vključi, kar možganom spet omogoči normalno delovanje. A pri nekaterih se ponovni vklop ne zgodi. Pri posttravmatski stresni motnji možgani ostanejo v refleksu preživetja, zato se ne morejo več ’sprostiti’. V tem primeru se travmatizirane osebe odzivajo tako, kot da se jim travma še vedno dogaja.

Trajne posledice travme na možgane: amigdala, hipotalamus, hipokamus

→ Amigdala: to mandljasto območje možganov velja za neke vrste ’požarni alarm’. Ko zazna nevarnost, vključi mišljenje ’boj ali beg’. Pri posamezniku z nerazrešeno travmo pa amigdala ne prepozna razlike med grožnjo takrat in grožnjo zdaj. Ko se posameznik spomni na preteklo travmatično izkušnjo, se odzove natanko tako, ko bi se zgodila prvič. Posledica tega so intenziven občutek nenehne pozornosti, stres in tesnoba. 

→ Hipokampus se nahaja na zadnji strani možganov in velja za učno središče. Raziskave kažejo, da je hipokampus manjši in manj aktiven pri ljudeh, ki so doživeli travmo, kar lahko povzroči težave, povezane s spominom in reševanjem težav. To lahko tudi oteži razlikovanje med preteklostjo in sedanjostjo, kar posameznika ohranja v stalnem stanju previdnosti ali močne čustvene reaktivnosti. 

→ Prefrontalna skorja se nahaja na sprednji strani možganov in je področje odločanja. Raziskave kažejo, da je pri posameznikih s travmo prefrontalna skorja manj aktivna. Posameznik se lahko počuti, kot da težko obvlada odziv na strah. 

→ Živčni sistem: pri posttravmatski stresni motnji je živčni sistem nenehno preobremenjen, zato lahko zmanjša okno tolerance oziroma količino stresa, ki ga lahko posameznik prenese, preden postane neobvladljiv. V primerjavi z osebo brez zgodovine travme lahko pri teh ljudeh močan stres sprožijo že najmanjši dogodki. 

Kako te spremembe vplivajo na vsakdanje življenje

Življenje posameznika z izkušnje travme je lahko zelo velik izziv. Ker se v možganih dogaja toliko sprememb, vključno s stresnimi hormoni, lahko doživlja številne simptome, kot so tesnoba, razdražljivost, prebliski, napadi panike, nočne more, težave s spominom in odločanjem, težave s koncentracijo ipd. Ker možgani porabijo veliko energije za zaščito pred zaznanimi grožnjami, se pogosto pojavlja tudi izčrpanost. Zbiranje moči za vsakodnevne obveznosti in dejavnosti je tako precej oteženo. Precej pereč problem travmatiziranih ljudi je tudi ta, da imajo njihovi bližnji pogosto težave pri razumevanju, zakaj njihov prijatelj, partner ali družinski član ne more kar tako preboleti in ’pozabiti’. Pogosto se sprašujejo, zakaj je nekdo drug s podobno izkušnjo brez vseživljenjskih simptomov. A resnica je, da je zelo težko predvideti, kako bo določena travma vplivala na posameznika in zakaj so nekateri bolj prizadeti kot drugi. Travme ne gre enostavno pozabiti in preboleti, včasih traja veliko let, da si nekdo opomore, v nekaterih primerih pa lahko travma trajno zaznamuje življenje.

Vir: Neurobiology / PsychCentral