Vagusni živec je povezan z vsemi našimi vitalnimi organi in zaradi njegove razvejanosti mu nekateri pravijo tudi klatež. Prav tako je odgovoren za naše vsesplošno počutje, delovanje in odzive, o čemer si lahko več preberete v nadaljevanju. 

Kaj je vagus živec in kakšna je njegova glavna naloga? 

Vagus je najdaljši živec avtonomnega živčnega sistema in vsebuje senzorična ter motorična vlakna. Informacije potekajo po živcu v obe smeri. Večina vlaken prenaša informacije iz telesa v možgane, del živčnih vlaken pa prenaša informacije iz možganov v telo. 

Živčna vlakna so tako senzorična (80 odstotkov) kot motorična (20 odstotkov). V resnici ne govorimo o enem živcu, ampak o dveh: levem in desnem vagus živcu. 

Vagus živec poteka od dela možganskega debla, imenovanega medulla, vse do debelega črevesa. Na poti se razveja v številne organe in dele telesa. Tako na primer zagotavlja občutek okusa na korenu jezika ter v vratu stimulira večino mišic žrela in grla, ki so odgovorne za požiranje in vokalizacijo. Vagus živec je odgovoren za uravnavanje funkcij notranjih organov, kot so prebava, srčni utrip in frekvenca dihanja. Seže vse do jeter, vranice, žolčnika, ženskih razmnoževalnih organov in ledvic. Odgovoren je za nekatere reflekse, kot so kašljanje, kihanje, požiranje in bruhanje.

Vagus živec je glavni živcec v našem parasimpatičnem živčnem sistemu. Drugi trije živci parasimpatičnega živčnega sistema so okulomotorični živec, obrazni živec in živec za jezik in žrelo. Parasimpatični živčni sistem nadzoruje določene avtomatske telesne funkcije, kot so prebava, srčni utrip in imunski sistem. 

Ali lahko poveste kaj več o parasimpatičnemu živčnem sistemu, čigar pomembni del je vagus živec?

Parasimpatični živčni sistem je del avtonomnega živčnega sistema, druga dva dela tega sistema sta simpatični živčni sistem in enterični živčni sistem, ki je notranji živčni sistem prebavil. Slednji se včasih obravnava kot del avtonomnega živčnega sistema, včasih pa kot samostojni sistem.

Parasimpatični sistem spodbuja k umirjanju živcev in vračanju k pravilnemu delovanju prebave. V telesu teži k homeostazi po odzivu boj ali beg. V nasprotju s tem sistemom je simpatični živčni sistem odgovoren za aktivacijo odziva boj ali beg. Ta sistem je vedno na preži, tudi ko odziv boj ali beg ni aktiviran, skenira okolico za morebitno nevarnost. 

Običajno simpatično in parasimpatično živčevje delujeta sinergistično in skupaj ustvarjata v telesu stanje ravnovesja oziroma tako imenovano homeostazo. Terapije, usmerjene v stimulacijo vagus živca, pomagajo telesu preiti nazaj v fiziološko in psihološko homeostazo. 

Zakaj nekateri ljudje zamrznejo?

Kot rečeno, simpatični živčni sistem skenira okolico za morebitno nevarnost in po potrebi v našem telesu poskrbi za odziv z bojem ali begom. Ko ta sistem doseže točko preobremenjenosti, se zgodi nevrološki izklop ali tako imenovana zamrznitev. 

Tako kot boj in beg ima odziv zamrznitve prilagoditveno funkcijo. Preučevanje tega odziva pri ljudeh je deležno malo znanstvene pozornosti z izjemo posttravmatske stresne motnje in pri žrtvah spolne zlorabe. Žrtve tovrstne zlorabe pogosto opisujejo paralizacijo in nezmožnost ukrepanja (odpoved glasu in odpoved motoričnih funkcij) med napadom, kljub temu da niso izgubile zavesti. 

Torej vsi se lahko odzovemo z zamrznitvijo, ki vključuje motorično in glasovno nezmožnost. Popolna zamrznitev je redka.  Odziv se ne pojavi le pri fizični ogroženosti, ampak tudi pri socialni ogroženosti, na primer ko zaznamo jezen obraz.

Vredno je omeniti, da sedaj preučujejo tudi morebiten četrti odziv na nevarnost, in sicer prilagajanje. Želimo se izogniti nevarnosti (konfliktu, zlorabi ...) tako, da ugodimo in se prilagodimo drugemu. 

In če je naše telo v nenehni pripravljenosti? 

Znano je, da je živčni sistem pri osebah, ki so preživele travmo, kot zataknjen v simpatičnem živčnem sistemu (boj in beg). 

Študija ACE (ang. Adverse Childhood Experiences) o obremenjujočih izkušnjah v otroštvu je odkrila povezavo med otroško travmo in kasnejšim zdravstvenim stanjem ter dobrim počutjem v življenju. 

Drugače rečeno: Ko smo se odselili od doma, nismo s seboj odnesli samo materialne, ampak tudi psihološko prtljago. Odkrili so povezavo med tveganim vedenjem (pitje, kajenje, uživanje drog, vpletenost v kazniva dejanja, slabši šolski uspeh ...), psihološkimi težavami (depresija, anksioznost ...) in resnimi boleznimi (rak, bolezni srca in sladkorna bolezen) v poznejšem življenjskem obdobju.

Te izkušnje vplivajo na naš nevrološki, imunski in hormonski sistem.

Raziskovalci menijo, da je temeljni mehanizem, zaradi katerega obremenjujočeizkušnje v otroštvu vplivajo na naše zdravje, dolgotrajni kronični (toksični) stres. Kopičenje prekomernega stresa v telesu ovira razvoj zdravega živčnega, imunskega in hormonskega sistema. 

Kako lahko vplivamo nanj?

Na vagus živec lahko vplivamo prek stimulacije, je pa vredno omeniti, da se odzivnost vagalnega živca s starostjo zmanjšuje. 

V medicini se stimulira vagus živec prek tako imenovane stimulacije vagus živca (VSN). Prek operativnega posega namestijo napravo pod kožo prsnega koša, ki jo z žico povežejo z levim vagusnim živcem. Naprava tako informacije vagus živca prenaša v možgane. Tovrstno zdravljenje se uporablja pri epileptičnih napadih, pri težki obliki depresije, ki se ne odziva na  zdravila in psihoterapijo. Pri slednji so rezultati za učinkovitost te naprave mešani. Podobne naprave pa so bile v Ameriki odobrene tudi za zmanjševanje prekomerne telesne teže, saj vagus živec sodeluje pri občutku lakote in sitosti. V medicinskem svetu sedaj tudi izdelujejo neinvazivne naprave, torej brez operacije. 

Poleg teh naprav pa se v medicini pri pacientih s prehitrim bitjem srca uporabljajo vagalni manevri. Ti so nizko tvegani, vendar se izvajajo le pod nadzorom zdravnika. 

Kaj lahko naredimo sami? 

Sami lahko stimuliramo živec prek gibanja. Kakršno koli gibanje pozitivno vpliva na vagus živec. 

Po drugi strani slaba drža negativno vpliva na vagus živec. Grgranje, brundanje in petje stimulira vagus živec, saj to spodbuja mišice v zadnjem delu grla. Prav tako smeh stimulira vagus živec. 

Hlad (potopitev obraza v hladno vodo, hladna prha, mazanje ledu za ušesi in po vratu) vpliva na znižanje srčnega utripa. Hladna voda spodbudi tako imenovani potapljaški refleks. Živec lahko stimuliramo tudi prek umirjenih dejavnosti, kot so meditacija, joga, masaža vratu in stopal ter umirjeno počasno dihanje. 

Obstaja veliko dihalnih vaj, sama rada izvajam vajo, pri kateri vdih in izdih trajata enako dolgo. Recimo pet sekund traja vdih in pet sekund izdih. Prav tako napenjanje trebušnih mišic, kot da bi hoteli opraviti veliko potrebo, stimulira živec. Živec lahko stimuliramo na kar nekaj načinov na njegovi poti od možganskega debla do črevesa.

Kaj se zgodi, ko je stimuliran?

Glede na to, da predstavlja vagus živec velik del parasimpatičnega živčnega sistema, njegova stimulacija pripomore k umiritvi (počitek in prebava).

Polivagalna teorija pravi, da je mogoče okrepiti živčni sistem, ki ni do konca dozorel ali pa se je zaradi travme disreguliral. Načeloma se izpostavimo nizko stresni situaciji in nato gremo nazaj v objem varnosti. S tem nihanjem iz stresa v varnost postopoma krepimo naš živčni sistem. 

Podobno delamo tudi pri terapiji z izpostavljanjem (ang. exposure therapy), ki se uporablja pri anksioznosti. Tam se postopoma izpostavimo vedno bolj stresni situaciji in v situaciji poskušamo umiriti sebe in telo. Ni potrebe, da dosežemo popolno umiritev, ampak je cilj, da se stresni odziv v dani situaciji zmanjša. 

Stimulacija vagus živca ustvarja psihološko ugodje, izboljša razpoloženje in občutek varnosti.