Klienti, s katerimi delam že dlje časa, so se tega "slabega občutka" po uri terapije ali pa celo "obdobja depresije" med terapijo že skoraj privadili. In prav to je pomembno – da se klient čim prej seznani z morebitnimi oscilacijami počutja in emocionalnimi disrupcijami ter tudi dojame, da so te lahko del terapije. To seveda ne pomeni, da bo prav vsak, ki se odloči za psihoterapijo, imel obdobje depresije, pomeni pa, da se to lahko zgodi in pri nekaterih osebnostnih strukturah so takšni trenutki relativno dramatični in tudi neizbežen del terapije. Podobno kot pri rani, ki jo želimo pozdraviti ter jo zato odpremo, očistimo ter previjemo, tudi pri terapiji del osebnosti, ki ga želimo "pozdraviti", le redko ostane ravnodušen.

Delo z bolečino ne more biti neboleče

Kako boleča bo terapija, preden bo klient občutil njene pozitivne in prijetnejše občutke, je v glavnem odvisno od posameznega klienta ter problema, ki ga prinaša v terapijo. Znano je, da bodo klienti, ki pridejo z osebnostnimi motnjami – predvsem borderline ter narcisizmom – zaradi narave delovanja omenjenih osebnostnih struktur podvrženi k občutnejšim občutkom depresije in anksioznosti, kot to velja za določene druge osebnostne probleme.

Predvsem je razlog, da morajo takšni klienti odvreči svoj lažni jaz in obrambne mehanizme, ki so zastareli in jih v večini primerov nosijo iz otroštva. Pri tem dajo na plano svoj pravi jaz – tisti, ki ni vajen biti na tem svetu, ter tisti, ki je poln strahu. S tem spoznajo, da je bila njihova identiteta do tedaj del iluzije – zgolj maska, ki so jo nosili ter nima veliko skupnega z realnostjo. In ko spoznaš, da je bilo vse, v kar si o sebi verjel do tistega trenutka zgolj del iluzije, je takšno spoznanje lahko težko in boleče.

Torej vprašanje "Kdaj me bo terapija osrečila?" ni pravo vprašanje. Namen terapije ni narediti ljudi srečne. Namen terapije je pomagati narediti ljudi dovolj čustveno in osebnostno avtonomne – takšne, ki ne bodo vpeti v spone svoje vzgoje ter družbe, v kateri živijo. Takšne, ki se bodo sposobni na probleme sedanjega časa odzvati avtonomno ter brez podleganja vzorcem iz preteklosti, ki bi jih pri reševanju življenjskih okoliščin zgolj ovirali. Med odraščanjem se naučimo, kako najbolje preživeti na tem svetu. Čeprav so nam ti vzorci lahko služili, ko smo odraščali, nas kot odrasle osebe v glavnem omejujejo.

Kot odrasli se na primer moramo naučiti, da užaljenost ni ravno najboljši način, da druge pripravimo k temu, da poskrbijo za naše potrebe. Da konflikt ni napad na nas kot osebo. Da število lajkov na naših družbenih omrežjih ne pove nič o kakovosti našega življenja. Da uničevanje samih sebe s prekomernim delom, odvisnostmi, alkoholom, kompulzivnim nakupovanjem, seksom, ekstremnim športom, sabotiranjem samih sebe in odnosov, ki jih imamo, ni najbolj primeren način zadovoljevanja lastnih čustvenih potreb in dejansko pomeni zanikanje samega sebe in svojih čustvenih potreb. Terapija nam pri tem pomaga odvreči spone samodestruktivnosti in nam omogoča svobodo življenja na način, ki bo naše emocionalne potrebe zadovoljil na avtentičen način.

Slab občutek ob tem, ko odvržemo masko lažnega jaza, je torej dejansko del osebnostne rasti.

Počutiti se bolje še ne pomeni, da je kaj bolje

Eden od najtežjih korakov in spoznanj, ki jih človek lahko naredi v procesu svoje osebne rasti, je priznanje samemu sebi, da se dejansko lahko spremeni — ne toliko to, da je spremembe sposoben, temveč bolj, da je zanjo prostor. Kdor meni, da je popoln ali da nima česa spremeniti, tega tudi ne more storiti.

Na žalost pa veliko ljudi tudi po tem, ko naredijo prvi korak, sabotira same sebe, saj spoznajo, da je sprememba težja od tega, kar so pričakovali, ali pa da je prostora za spremembo preveč in se težko soočajo sami s sabo. Drugi pa enostavno niso pripravljeni trpeti bolečine, ki je s procesom terapije povezana.

Nemalokrat se zgodi, da se ljudje odločijo za terapijo zaradi obdobja depresije, izgorelosti, stresa, problemov z odnosi ali zgolj slabega razpoloženja. S terapijo nato vztrajajo določeno obdobje, pri čemer pa, ko se njihovo razpoloženje spremeni – pa naj bo to iz katerega koli razloga že – terapijo opustijo. Predvsem je to lahko problem pri klientih z bipolarno osebnostno motnjo ali strukturo, saj je ravno prehod v obdobje dobrega počutja ali celo manije tisto, ki ga istovetijo s ciljem terapije. Vendar pa se v večini primerov obdobje depresije in bolečine vrne. Tudi zato je dobro počutje relativno slab in kratkoviden cilj psihoterapije.

Zakaj sreča ni dober cilj tako pri psihoterapiji kot tudi v življenju na splošno?

Medtem ko se nekateri ljudje odločijo za psihoterapijo zato, da bi se znebili bolečine in slabega počutja, se nekateri za njo odločijo, da bi "bili v življenju srečni". Iluzija, da te terapija lahko osreči, ni nevarna samo zato, ker bi bila to dejansko iluzija. Nevarna je zato, ker kaže na to, da ima tak človek verjetno podobno pričakovanje od življenja na sploh. Nešteto klientov mi je, ko poskušamo doreči pričakovanja, ki jih imajo od terapije, reklo, da želijo "samo to, da so v življenju srečni".