Poznamo več vrst motenj hranjenja, in sicer: anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje in ortoreksija.

Anoreksija

To je smrtno nevarna bolezen z najvišjo stopnjo smrtnosti med psihiatričnimi diagnozami. Približno 15 odstotkov deklet z anoreksijo umre. Pogosto se začne z običajnim hujšanjem, ki sčasoma uide nadzoru, dokler hrana v celoti ne postane način za obvladovanje stresa. Nekateri z anoreksijo ne jedo skoraj nič in živijo od majhnih grižljajev hrane; drugi pa se prenajedajo in nato na razne načine očiščujejo – izločajo hrano iz telesa.

Oseba z anoreksijo se lahko izstrada do smrti, a še vedno misli, da je debela. Pogosto začne tudi obsedeno telovaditi in se večkrat na dan tehta. Njihovo življenje se vrti le še okoli hrane in kilogramov. Anoreksija je pravzaprav klic na pomoč!

Kako anoreksijo prepoznamo?

Če sumite, da ima nekdo, ki ga poznate, motnjo hranjenja, bodite pozornosti na naslednje znake: preskakuje obroke, laže glede tega, kar poje, močno shujša ali se zredi, obsedeno telovadi, po vsakem obroku gre na stranišče.

Bulimija

Ta motnja hranjenja je prav tako lahko smrtna, vendar jo je težje opaziti, ker bulimiki na zunaj pogosto vzdržujejo 'zdravo' težo. Osebe z bulimijo najprej pojedo hrano, nato pa se prisilijo k bruhanju in tako nadzorujejo svojo težo. Nekateri bulimiki več dni ne jedo ničesar, nato v zelo kratkem času spravijo vase ogromne količine hrane, ki jo potem spet v celoti izbruhajo. Za praznjenje črevesja lahko bulimiki zlorabljajo tudi druge metode, na primer jemanje odvajal in diuretikov.

Kako jo prepoznamo?

Znaki so običajno: preskakovanje obrokov, laganje glede pojedene hrane, obsedenost s telovadbo, pogosto in dolgotrajno zadrževanje v kopalnici, pretirano pitje tekočine (zaradi lažjega bruhanja), krči v želodcu, depresija, bruhanje krvi, krvavo podplute oči , izguba zobne sklenine, ki vodi v gnitje in propadanje zob, popokane žilice, suha, lišajasta koža, izčrpanost, boleče žrelo, zaprtje, slaba prebava, spahovanje.

Kumpulzivno prenajedanje

Ta motnja je znana tudi kot sindrom neobvladljivega prenajedanja in označuje stanje pogostega prenajedanja z velikimi količinami hrane, vendar brez poznejšega praznjenja črevesja, ki je značilno za bulimijo. Po vsakem nekontroliranem basanju s hrano so za žrtve te motnje značilni močni občutki sramu in krivde. Na zunaj so lahko debeli, normalni, vitki ali celo suhi. Kompulzivni jedci ne morejo nadzorovati količine hrane, ki jo pojedo, zato je zanje vsaka misel na hrano prava nočna mora.

Kako motnjo prepoznamo?

Predvsem je za njih značilno depresivno razpoloženje, občutki krivde in sramu, nedružabno vedenje in pogostokrat prekomerna teža.

Ortoreksija

Glavna značilnost ortoreksičnih ljudi je, da se odločijo slediti neki teoriji o zdravi hrani, zaradi katere izločijo cele vrste živil kot neprimerne za uživanje. Ko ljudje zaradi svojih zdravstvenih težav obiskujejo najrazličnejše zdravnike, alternativce, ko poskušajo vsemogoče diete in ko le ne dosežejo želenega stanja, ugotovijo, da gre za njihov boj s samim seboj – s psihosomatskim stanjem, ki se ga morajo lotiti z druge plati. Svojo energijo pričnejo usmerjati v ukvarjanje z zdravim življenjskim slogom, ki se ob delnem stradanju, občutkom krivde, ko se 'pregrešijo' s sladico, pico ali kakšno drugo po njihovem mnenju 'nezdravo hrano', sprevrže v obsedenost z zdravo hrano.

Vzroki motenj hranjenja

Ideal vitkosti

V nasprotju s splošnim prepričanjem človek ni ustvarjen za hujšanje ali strah pred debelostjo. Ti nazori so naučeni in izvirajo iz okolja – pridobimo jih iz medijev, oglasov, od vrstnikov, staršev ali drugih družinskih članov. Takšna sporočila nam govorijo, da bi bili srečnejši, uspešnejši in mnogo bolj privlačni, če bi imel manj kilogramov. Ponavadi nas tako dolgo bombardirajo s to idejo, da jim na koncu začnemo verjeti in vstopimo v svet, v katerem so hrana in kilogrami razlog, da smo v življenju nesrečni. Zaradi tega je pomembno, da se nehamo ozirati na to, kaj pravijo drugi. Namesto tega se moramo naučiti, kaj je najbolj zdravo za nas – tako v fizičnem kot v čustvenem smislu.

Vedno več raziskav kaže, da obstaja med materami in hčerami tesna povezava pri odnosu do telesne teže. To ne pomeni, da je odnos podedovan, temveč se ga naučimo od svoje mame. S zavestno ali nezavedno kritiko ima močan vpliv tudi oče, bratje in sestre ter vrstniki.

Po pomoč se lahko obrnete tudi na Zasebno svetovalnico Jerca.

Svoje mnenje in izkušnje lahko izrazite tudi na našem FORUMU.