Glavne razlike med coachingom in psihoterapijo temeljijo na osredotočenosti in namenu. Pri coachingu gre za miselni in ustvarjalen proces, ki klienta navdihuje in vzpodbuja pri doseganju osebnih in poklicnih potencialov. Osredotočenost: vizioniranje, sedanjost in premik v prihodnost. Namen: učenje, izboljšanje učinkovitosti in razvoj. Pri psihoterapiji pa gre za uporabo kliničnih metod, ki izhajajo iz uveljavljenih psiholoških načel, za namenom pomagati ljudem, da spremenijo svoje vedenje, čustvovanje, način razmišljanja ali druge osebnostne značilnosti. Osredotočenost: psihopatologija, čustva, preteklost, da bi razumeli sedanjost. Namen: Ozavestiti globoko zakoreninjena čustva in si prizadevati k ozdravitvi. Razvijanje spretnosti za obvladovanje čustev ali preteklih težav. 

Preteklost ali prihodnost

Splošno gledano je coaching mnogo bolj osredotočen na doseganje ciljev v prihodnosti, medtem ko je psihoterapija bolj usmerjena v preteklost in sedanjost. A pri tem velja poudariti, da se oboje seveda ne izključuje – mnogi coachi znajo razložiti, kako preteklosti vpliva na sedanjost, prav tako vam psihoterapevti pomagajo pri doseganju ciljev. Veliko je odvisno tudi od tega, kakšne metodologije uporabljajo, kakšno izobrazbo imajo in ali so za kakšno področje posebej specializirani. A zelo na grobo lahko rečemo, da psihoterapija vključuje zdravljenje travm, ki so se nekoč zgodile in raziskuje vzroke težav, coaching pa daje prednost doseganju ciljev. Namesto ’zakaj’, se pri coachingu sprašujemo, ’kako’ in ’kaj’. Obema je skupno to, da stremita k bolj kakovostnemu življenju vsakega klienta. 

Duševne bolezni ali aktualne težave 

Ena najpomembnejših razlik, ki bi se je morali zavedati je, da so psihoterapevti usposobljeni za pomoč ljudem, ki se soočajo z različnimi duševnimi motnjami, coachi pa ne. Če torej iščete pomoč za težave s tesnobo, depresijo, motnjami prehranjevanja, posttravmatsko stresno motnjo, fobijami, potem se velja obrniti na psihoterapevta. Coach ima na tem področju premalo izobrazbe, da bi lahko kompetentno in varno vodil skozi proces (razen seveda, če je njegova izobrazba tudi na področju klinične psihologije, psihoterapije). V takšnih primerih izbirajte izključno licencirane psihoterapevte, ki poznajo področje. 

Diplome in licence

Terapevt potrebuje za svoje delo ustrezno izobrazbo in licenco za izvajanje prakse. Veliko je modalitet, med katerimi mnoge ne poučujejo na fakultetah, a so kljub temu mednarodno priznane. Za pridobitev licence je treba izpolnjevati določena merila, ki vključujejo osebno izkušnjo psihoterapije, stažiranje in podobno prakso (pozor – to je odvisno tudi od modalitete). Tudi  izobraževalnih programov za coache je danes veliko, zato je na trgu veliko takšnih, ki se ukvarjajo z različnimi področji – športni coaching, life coaching, poslovni coaching in podobno. Izobraževanja trajajo različno – od nekaj tednov do enega ali več let in se zaključijo s certifikatom. Med njimi je lahko veliko zelo dobrih coachev, ne pozabite pa, da se za to lahko odloči vsakdo, ki ima motivacijo in željo delati z ljudmi. Če ste v dilemi, ali izbrati coacha ali psihoterapvta, jih povprašajte o načinu dela, pristopih, trajanju, izobrazbi.  

Razlike v plačilih

Nekatere psihoterapevtske in svetovalne storitve krije zavarovalnica, druge so samoplačniške. Pri coachingu gre izključno za samoplačniške storitve. Če povzamemo, tako coachi kot psihoterapevti sodelujejo s klientom, vendar imajo različne spretnosti, pristope in cilje. Do neke mere se področji lahko prekrivata. 

Viri: VeryWellMind / MindfulSequences