Izraz travma (grško: rana, poškodba) se lahko uporablja v različnih kontekstih. V fizičnem smislu pomeni telesno poškodbo, ki se zgodi zaradi zunanjega dejavnika – npr. udarca. V psihološkem kontekstu pa izraz pomeni čustven odziv na izrazito stresen dogodek. To je lahko nenadna izguba ljubljene osebe, zlorabe v otroštvu, izpostavljenost naravni katastrofi, huda prometna nesreča ... Posameznik, ki je izpostavljen travmatičnemu dogodku, se lahko odzove na več načinov – lahko doživi stanje šoka, skrajne žalosti ali celo zanikanja. Poleg takojšnjega in kratkotrajnega odziva pa lahko travma povzroči tudi več dolgotrajnih reakcij, kot so denimo čustvena labilnost, travmatični prebliski, impulzivnost, depresija. Poleg psiholoških simptomov se pogosto pojavijo tudi fizični, kot so denimo glavobol, slabost, utrujenost, nespečnost … Ker smo si ljudje različni, izkušnja travme različno vpliva na nas in nekateri so ob enakem dogodku mnogo bolj prizadeti kot drugi. Takšna dolgotrajna manifestacija travme pa lahko vodi v stanje posttravmatske stresne motnje. V tem primeru je potrebna strokovna pomoč, da posameznik ustrezno predela izkušnjo. 

Travme se delijo na tri glavne vrste: akutne, kronične in kompleksne

Akutna travma je predvsem posledica izpostavljenosti enemu samemu, a močnemu stresnemu dogodku, kot je denimo spolna zloraba, težka prometna nesreča, izpostavljenost naravni katastrofi, fizični napad. V tem primeru je dogodek tako ekstremen, da ogroža čustveno in/ali telesno varnost osebe. Če travma ni ustrezno naslovljena, lahko vpliva na način razmišljanja, vedenja in splošnega funkcioniranja v vsakdanjem življenju. Posledice akutne travme so lahko: tesnoba ali panika, zmedenost, težave s spanjem, občutek odrezanosti od okolice, nezaupanje, nezmožnost osredotočanja na delo ali študij, agresija, težave v medosebnih odnosih. 

O kronični travmi govorimo takrat, ko je oseba v daljšem časovnem obdobju izpostavljena večkratnim ali dolgotrajnim močno stresnim dogodkom. Tovrstna travma je lahko posledica dolgotrajne bolezni, spolnih zlorab, nasilja v družini, ustrahovanja in izpostavljenosti ekstremnim situacijam, kot je denimo vojna. Tudi več zaporednih dogodkov akutne travme ali nezdravljene akutne travme lahko preide v kronično travmo. Simptomi in znaki se lahko pojavijo po dolgem času, včasih celo mesece ali leta po travmatičnem dogodku. Kažejo se lahko kot labilnost, nepredvidljivi čustveni izbruhi, tesnoba, izrazita jeza, travmatični prebliski, utrujenost, bolečine v telesu, slabost. Posameznik ima lahko težave z zaupanjem, kar se kaže v nezmožnosti oblikovanja stabilnih odnosov.

Kompleksna travma pa je posledica različnih, večkratnih, dolgotrajnih travmatičnih izkušenj, ki se v splošnem nanašajo na medosebne odnose. Lahko se pojavi pri posameznikih, ki so bili žrtve zlorabe, zanemarjanja, nasilja v družini, družinskih sporov in podobnih ponavljajočih se situacij. Kompleksna travma ima velik vpliv na splošno zdravje osebe, odnose in uspešnost pri delu ali v šoli.

Tri glavne vrste travme pa lahko razdelimo še na posamezne podvrste. Razvojna travma (v obdobju dojenčka, otroka) nastane kot rezultat zgodnje izpostavljenosti stalni ali ponavljajoči se travmi in vključuje zanemarjanje, zapustitev, fizično, spolno in psihično zlorabo, izpostavljenost nasilju med staršema, smrti in podobno. To obliko travme lahko imenujemo tudi relacijska. Medgeneracijska travma se nanaša na prenos travme skozi več generacij v neki družini. Vzorci, ki se razvijejo kot odziv na travmo, se tako prenašajo iz roda v rod (npr. žrtve vojne, tragičnih nesreč, holokavst). Posameznik v tem primeru čuti posledice travme, ki je sam ni doživel. Nekateri jo imenujejo tudi zgodovinska ali kolektivna travma. Nadomestna ali sekundarna travma pa se lahko pojavi, ko nekdo biva ali skrbi za osebo, ki je bila žrtev travme. V tem primeru oseba doživi sekundarno travmo in doživi simptome, ki jih je izkusila žrtev travme.

Travma se deli tudi na malo (t) ali veliko (T) travmo. Mala travma je manj izrazita in se o njej manj govori, nanaša pa se na izkušnje, ki so sicer del vsakdana in pričakovani del življenja, a vseeno lahko precej stresne. To so lahko izguba službe, selitev, prekinitev razmerja, izrazit konflikt v pomembnem odnosu. Velika travma pa imenujemo že prej omenjene akutne travme in posttravmatsko stresno motnjo.

Viri: Traumapractice / MedicineNet