Razlogi oziroma vzroki težav pri učenju so lahko zelo različni. Lahko izvirajo iz otroka ali mladostnika samega (in so notranjega izvora) ali iz okolja ali pa gre za kombinacijo obojega. Pri mlajših otrocih so učne težave pogosto povezane s specifičnimi učnimi težavami, s slabšimi sposobnostmi, s težavami s pozornostjo, pri starejših otrocih in mladostnikih pa je pogosto vir težav pomanjkljiva motivacija in neučinkovite učne strategije, ki jih uporabljajo pri učenju. Seveda so to le nekateri od vzrokov težav.

2. So v večini primerov težave zgolj začasne in se jih da premagati ali pa gre za trajne, resnejše težave?

Težko bi rekla, da gre v večini za začasne težave. To je zelo odvisno od posameznega otroka in vira težav. Pri mladostnikih v srednjih šolah je seveda odvisno tudi od zahtevnosti programa, ki si ga izberejo. Kadar leži vzrok težav v okolju, potem so te težave lahko bolj začasne narave, ker s spreminjanjem okolja (na primer prilagajanjem pouka, spreminjanjem družinske situacije in podobno) lahko vplivamo tudi na zmanjševanje učnih težav.
.
3. Kako lahko pomagajo starši?

Starši imajo lahko pri učnih težavah veliko vlogo. Otroku oziroma mladostniku lahko pomagajo tam, kjer se pojavljajo šibkosti oziroma težave. To nikakor ne pomeni, da namesto otroka delajo stvari. Starši lahko nastopajo v zelo različnih vlogah – ponovno razlagajo snov, preverjajo naučeno, pomagajo pri organizaciji zapiskov, komunicirajo s šolo, če je to potrebno, usmerjajo pozornost in tako naprej. Vsekakor je pomembno, da pomoč pri učenju ne gre na račun zmanjševanja samostojnosti pri učenju. Če otrok nekaj zmore sam, potem naj to naredi sam.

4. Kdaj pa je čas, da poiščejo pomoč strokovnjaka?

Kadar otrok ali mladostnik resnično ogromno vlaga v samo učenje, rezultatov pa ni, oziroma če noben od uporabljenih načinov ne pomaga k boljšim rezultatom – v teh primerih je čas, da se poišče pomoč strokovnjakov.

5. Kako strokovnjak sploh lahko pomaga – kakšne tehnike, prijeme uporabljajo?

V prvi fazi je potrebno čim bolj natančno ugotoviti vzroke težav – tej fazi rečemo diagnostična faza. Ko s pomočjo različnih preizkusov ocenimo izvor težav, potem lahko začnemo z naslednjo fazo, ko lahko na podlagi ugotovljenega svetujemo, kakšno pomoč potrebuje otrok ali mladostnik in lahko že začnemo z izvajanjem pomoči. Pomoč je lahko v obliki neposredne pomoči otroku – na primer z učenjem različnih strategij učenja, s korekcijskimi vajami ali s priporočili glede spreminjanja okolja (na primer prilagoditve pri pouku).

6. Kako šolski neuspeh zaradi težav z učenjem vpliva na otrokovo samopodobo?

Šolski (ne)uspeh je pomemben dejavnik pri oblikovanju samopodobe. Seveda neuspeh vpliva na slabše, bolj negativno mnenje o sebi. Šola je pomemben del otrokovega življenja in uspešnost v šoli je močno povezana z učno samopodobo. Če se neuspeh vleče daljše obdobje, potem se lahko prenese na slabše mnenje o sebi tudi na drugih področjih, recimo na čustvenem, družinskem in podobno.

7. Kakšni so učinkoviti načini motivacije otroka za učenje?

Na žalost ni enega recepta, ki bi ga lahko uporabili pri težavah. Če se otrok ali mladostnik težko spravi k učenju, je treba ugotoviti, kaj mu povzroča težave. Včasih starši pa tudi učitelji pravega vzroka težav ne vidijo in imajo vtis, da se otrok ali mladostnik preprosto noče učiti, da je len in da mu je preprosto vseeno. Redko je omenjen pravi vzrok, da se nekdo ne uči. Ponavadi se pojavi odpor do učenja takrat, kadar je otroku nekaj težko oziroma kadar mu nekaj dela težave. In če ne ugotovimo, kaj povzroča težave, bomo otroka težko motivirali. Sicer pa je znano, da so načini motiviranja otroka lahko notranji ali zunanji. Zunanji (na primer materialno nagrajevanje) znajo biti pogosto dvorezen meč, ker otrok pogosto vidi le še te nagrade, pa še te morajo biti vedno večje. Notranji pa otroka usmerjajo na pomembnost znanja, na pomembnost tega, da nekaj ve, zna ... To lahko dosežemo s pohvalami, določenimi privilegiji, spodbujanjem interesov in radovednosti otroka.