Ker sem bila pred leti tudi sama v takšnem razmerju, vem, da ji lahko le stojim ob strani, jo tolažim, ko ji je hudo in ji pripravim najin najljubši čokoladni puding, ki prežene vse skrbi. Četudi vsi njeni prijatelji vidijo, da jo to razmerje uničuje in jo nekateri zato celo zavračajo, češ kako je neumna, da ne vidi resnice, pa se ob tem spomnim sebe v enakem trenutku. Prijatelji so mi nenehno govorili, da ta zveza ne pelje nikamor in da naj ne prenašam več tega. Čeprav sem jih slišala in morda globoko v sebi vedela resnico, pa si takrat nisem mogla pomagati. Zame je bil najlepši, najpametnejši in najbolj sposoben. Ni ga bilo presežnika, ki mu ga ne bi pripisala. Danes seveda nič od tega ne vidim več v njem, le nasmehnem se in se vprašam, ali je možno, da je ljubezen res tako slepa …

A kako sem prišla do tega? Preprosto sem se na neki točki utrudila. Dovolj mi je bilo nenehnih negativnih občutkov, ki mi jih je vzbujal in vseh vrtincev čustev, ki so me že tako izčrpali, da bi me lahko po glavi tolkel s kladivom, pa bi mi bilo vseeno. Postala sem otopela in nič več me ni presenetilo, nič več prizadelo. V meni je prišlo do preobrata in odločila sem se, da sem na prvem mestu jaz in ne on in da bom odslej najprej poskrbela zase. In tudi sem … Po tem sem se pri izbiri partnerja vedno vprašala, ali mi vzbuja več pozitivnih ali več negativnih občutkov. Če mi je zbujal pozitivne le nekajkrat na mesec, ko si je zaželel moje družbe, sem takoj vedela, koliko je ura in ga odslovila, še preden bi se navezala nanj. Če sem videla, da ima resnično pravi interes zame, pa sem mu dovolila, da mi je segel do srca.

Če imate tudi vi ljubezenske težave in potrebujete moj nasvet, mi lahko pišete na forum, kjer vam bom z veseljem priskočila na pomoč.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani ? To lahko storite s klikom na